Sulejman Al Obeid, eden najbolj prepoznavnih obrazov palestinskega nogometa, je bil simbol upanja v državi, kjer so igrišča pogosto bližje ruševinam kot urejenim zelenicam. Rodil se je leta 1984 v Gazi, nogometno pot začel pri klubu Hadamat Al Šati, nadaljeval v Markaz Šabab Al Am'ari na Zahodnem bregu in kasneje igral za klub Gaza Sport. Za palestinsko reprezentanco je zbral 24 nastopov in dosegel dva gola, med njimi enega najbolj slavljenih v zgodovini palestinskega nogometa – atraktiven zadetek s škarjicami proti Jemnu na prvenstvu zahodne Azije leta 2010.
V dolgoletni karieri je dosegel več kot sto golov in si z ustvarjalno igro, vodstvenimi sposobnostmi in predanostjo zaslužil vzdevek »palestinski Pelé«. Njegova priljubljenost je segla onkraj nogometnih igrišč – postal je vzor otrokom, ki so sanjali, da bi kljub politični nestabilnosti in nasilju nekoč oblekli dres palestinske reprezentance.
Minuli teden se je njegovo življenje tragično končalo. Po podatkih Palestinske nogometne zveze (PFA) ga je ubila izraelska vojska med napadom na skupino civilistov, ki so na jugu Gaze čakali na humanitarno pomoč. Star je bil 41 let ter je za seboj pustil ženo in pet otrok. PFA navaja, da je od začetka vojne oktobra 2023 umrlo že več kot 660 športnikov in športnih delavcev, med njimi več kot 320, povezanih s PFA.
Salahovo vprašanje, ki je odmevalo
Novica o smrti Al Obeida je hitro presegla meje palestinskega prostora. Evropska nogometna zveza (Uefa) je na družbenem omrežju X zapisala: »Sulejman Al Obeid je bil talent, ki je dajal upanje neštetim otrokom, tudi v najtemnejših časih.« Objavo je pospremil val kritik, ker ni omenila okoliščin njegove smrti. Egiptovski zvezdnik Liverpoola Mohamed Salah je javno vprašal: »Nam lahko poveste, kako, kje in zakaj je umrl?« Njegova objava je v enem dnevu prejela več kot 1,4 milijona všečkov, delili so jo več kot 365.000-krat – občutno večkrat kot prvotni zapis Uefe.
Izraelska vojska je Salahu odgovorila, da »po prvotnem pregledu niso našli nobenih dokazov o incidentu, povezanem s Sulejmanom Al Obeidom«, in dodala, da za podrobnejšo preiskavo potrebujejo več informacij. Uefa se na Salahovo pripombo do zdaj ni javno odzvala, po poročanju PFA pa je njen predsednik Aleksander Čeferin družini poslal zasebno sožalno pismo. Salah se že dlje časa javno oglaša glede humanitarne krize v Gazi in je večkrat pozival k dostavi hrane, vode in zdravil ter k ustavitvi »pobijanja nedolžnih duš«.
Palestinska nogometna zveza opozarja, da izraelski napadi uničujejo športno infrastrukturo v Gazi. Po njihovih podatkih je bilo poškodovanih ali uničenih najmanj 288 športnih objektov, med njimi tudi sedež zveze. Smrt Al Obeida je sledila le teden dni po tem, ko je bil v podobnem napadu ubit Mahmud Rafeh Šahin iz kluba Al Tufa – drugi nogometaš tega kluba v dveh tednih.
Bassil Mikdadi, ustanovitelj portala Football Palestine, je za Al Džaziro dejal, da ga Uefino javno sporočilo preseneča, saj »je nogometni svet od začetka vojne o teh smrtih večinoma molčal in še molči«. Po njegovih besedah je Al Obeid doslej »najbolj izpostavljen palestinski nogometaš, ki je do zdaj umrl v tem genocidu«.
Slovenski dotik palestinskega nogometa
Palestinski nogomet ima tudi slovensko vez. Jaka Ihbeisheh, rojen leta 1986 v Ljubljani, je med letoma 2014 in 2018 zbral 17 nastopov in dosegel tri gole za palestinsko reprezentanco. Leta 2014 je sprejel poziv v palestinsko izbrano vrsto in 13. decembra debitiral na prijateljski tekmi v Taškentu proti Uzbekistanu. Januarja 2015 je v drugem krogu azijskega prvenstva na tekmi proti Jordaniji dosegel zgodovinski zadetek – prvi gol Palestine na velikih tekmovanjih, ki je postal pomemben simbol za navijače in igralce reprezentance.
Čeprav Al Obeida ni osebno poznal, ga je novica o njegovi smrti pretresla. Njune poti se nikoli niso križale, tudi zato, ker so njegove družinske korenine na Zahodnem bregu, daleč od oblegane Gaze. »Moji so na Zahodnem bregu, kjer za zdaj niso v neposredni nevarnosti,« pravi in doda: »A to, kar se dogaja, je grozno – ne glede na to, ali imaš korenine tam ali ne. Najhujši je občutek nemoči. Opazuješ, poslušaš, bereš … in zdi se, da se nič ne premakne.«
Kot nekdanji reprezentant verjame, da šport lahko prebije zid molka. »Žalostno je, da mora umreti nogometaš, da se začne o dogajanju govoriti še glasneje. A prek športa se zgodbe širijo. Morda koga spodbudijo, da pogleda dlje od naslovnic in poskuša razumeti, kaj se v resnici dogaja.« Čeprav so razmere na Zahodnem bregu zdaj nekoliko mirnejše kot v Gazi, vsakdanja negotovost ostaja. »Palestinci so ponosen narod. Ne glede na vse ne želijo zapustiti svojih domov. Radi bi živeli tam – v miru. In še vedno upajo, da bo nekoč tako,« pravi.
