Na letališčih vsako leto potuje skoraj pet milijard ljudi. Ko stopimo v vrsto za varnostni pregled, smo še državljani, potrošniki, strokovnjaki – izstopimo pa kot »potniki v tranzitu«. V tem času nam odvzamejo osebne predmete, oblačila in celo statusne simbole. Direktor v obleki in študent na izmenjavi postaneta anonimno telo, obravnavano enako kot vsi drugi, piše The Conversation.
Antropologi to imenujejo prva faza obreda prehoda – ločitev od prejšnjega stanja. Ta prisiljena enakost ni naključje, temveč priprava na »preobrazbo identitete«.
Predstava za javnost
Po skenerjih, detektorjih in vprašanjih o namenu poti postanemo začasni osumljenci, ki morajo dokazati svojo nedolžnost. Čeprav ti ukrepi pogosto ne prestrežejo najbolj sofisticiranih groženj, imajo močan simbolni učinek: pomirjajo javnost in utrjujejo zaupanje v sistem.
Varnostni strokovnjak Bruce Schneier to imenuje »varnostno gledališče« – vidni ukrepi, katerih učinkovitost je vprašljiva, a ustvarjajo občutek zaščite. Tudi zaradi tega ti ukrepi ostajajo v veljavi in se celo krepijo.
Naučimo se ubogati
Ponovljeni postopki – sezuvanje čevljev, omejitve tekočin, pregled računalnikov – sčasoma postanejo del naših telesnih navad. Postajamo to, kar je filozof Michel Foucault poimenoval »poslušna telesa«: ljudje, ki notranje sprejmejo nadzor kot nekaj normalnega.
Takšne prakse se ne dogajajo le na letališčih. Pandemija covida-19 je uvedla podobne »rituale«: kazanje potrdil, dovolilnic in dokazil za dostop do javnih prostorov.
Zaradi enega terorista
Zahteva, da se na letališčih sezuje čevlje, izhaja iz enega samega dogodka: neuspelega poskusa decembra 2001, ko je Richard Reid v čevljih skril eksploziv, ki pa mu ga nato na letalu ni uspelo detonirati. En človek, en incident – in 24 let pozneje milijoni ljudi vsak dan ponavljajo ta ukrep, ne da bi ga sploh postavljali pod vprašaj.
Smo še sposobni razmišljati?
Antropologija uči, da so najučinkovitejši rituali tisti, ki jih ne prepoznamo kot takih. Ko nekaj postane očitno, nujno in neizpodbitno, se kritično razmišljanje umakne rutini. Filozofinja Hannah Arendt je opozarjala, da je razumevanje moči prvi korak k ponovni pridobitvi sposobnosti delovanja.
Vprašanje torej ni, ali naj opustimo varnostne ukrepe, ampak ali smo še sploh sposobni premisliti, zakaj jih sprejemamo.
