Kot piše Associated Press, v eksperimentih trupla prašičev zavijejo v odeje, plastične vrečke, jih prekrijejo z apnom ali sežgejo. Tako simulirajo načine, ki jih uporabljajo karteli za skrivanje trupel svojih žrtev.
Znanstveniki nato z droni, hiperspektralnimi kamerami, laserskimi skenerji in senzorji spremljajo spremembe v zemlji in vegetaciji. Kamera na dronu na primer zaznava prisotnost fosforja, dušika in kalija, ki se sproščajo med razpadanjem. Posebno jih zanimajo rastline, kot je rumena roža, ki pogosto zacveti nad grobovi – znak, ki ga že dolgo uporabljajo iskalci pogrešanih.
Projekt kartiranja vodi José Luis Silván z zveznega inštituta CentroGeo v sodelovanju z univerzami iz Guadalajare, Mehike in Oxforda. Silván poudarja, da raziskave niso namenjene akademskemu objavljanju, temveč takojšnji uporabi na terenu.
Znanost dopolnjuje izkušnje družin pogrešanih. Sorodniki pogosto sami iščejo svoje bližnje z zelo preprostimi sredstvi – kovinsko palico in vonjem. Od leta 2007 so v Mehiki odkrili več kot 6000 skritih grobov. Mnoge žrtve še vedno niso identificirane.
Jalisco je najbolj prizadeta država z več kot 15.500 pogrešanimi. Karteli pogosto skrivajo trupla ob svojih poteh, v bližini obratov za proizvodnjo mamil in ob poteh do meje z ZDA.
Raziskovalci črpajo navdih tudi iz mednarodnih praks, kot so forenzična analiza z Balkana in raziskave o »farmah trupel« v ZDA. Ugotovili so, da je nekatere materiale, kot je apno, zlahka zaznati, druge, zažgano meso denimo, pa veliko teže.
Čeprav tehnologija še ni popolnoma uporabna, posebna komisija za iskanje v Jaliscu že uporablja termalne drone in kamere za pomoč družinam. Vendar ostaja vprašanje, ali si bo država lahko privoščila razširjeno uporabo teh naprednih orodij.
»Tehnologija ni čarobna rešitev, a vsaka nova metoda je priložnost,« pravi forenzični antropolog Derek Congram. Medtem pa matere pogrešanih včasih prepoznajo grob že zgolj po zemlji in rastlinju – dokaz, da je lokalno znanje še vedno nepogrešljivo.
