Nenazadnje tudi zato, ker Istanbul ni samo mesto, temveč država v državi, tisočletni megapolis, stičišče kultur, kontinentov in religij.
Če torej pustimo ob strani logistično plat plakatne okupacije in verjamemo, da je v šestih urah mogoče oblikovati, izdelati, razvoziti in namestiti na stotine glomaznih transparentov, ter se osredotočimo na mesto in meščane, v ospredje (znova) stopi vse to, kar ta megapolis zaznamuje že dvanajst stoletij: strateški položaj in iz njega izhajajoča moč ter samozavest.
Mesto z veliko začetnico
Tudi zato ne preseneča, da se je pol dneva po veselici predsednikovih podpornikov in nastopu prvih znakov povolilne depresije pri njegovih nasprotnikih mesto znova zavilo v samozadostno prostodušnost, ki se je rodila v grškem Bizancu in odločilno zaznamovala bizantinski Konstantinopel.
Komaj je morje dokončno razredčilo kri, ki je obarvala Bosporsko ožino po neuspelem obleganju Konstantinopla leta 717, in dan po tem, ko je sedem stoletij in pol kasneje zmagovita vojska potomcev bivših oblegovalcev pobila njegove branilce, je mesto znova zaživelo v svojem edinstvenem ritmu. Še preden so mu znova zamenjali ime (tokrat v Istanbul), so trgovci treh veroizpovedi in neštetih sekt nadomestili izčrpane vojake, zidarji so hiteli popravljat obzidje in gradit nedokončane hiše in v mesto so se znova zgrnile karavane z obeh kontinentov.
In podobno je bilo 25. junija 2018. Dan po tem, ko je bilo na videz še vse odprto, so se vanj valile neskončne kolone avtomobilov in tovornjakov, tisti, ki so po zunanji obvoznici hiteli proti Aziji in obratno, pa so se bolj kot političnim rezultatom od daleč čudili nebrzdani rasti Mesta. Mesta z veliko začetnico, saj ga tako imenuje tudi večina v Istanbulu oziroma pravih prebivalcev Istanbula. Če kaj ni mirovalo niti za sekundo, ko je Erdoganov štab svojega šefa samovoljno in predčasno razglašal za predsednika, je bila to fizična rast Istanbula. Kdorkoli se je kdajkoli skozi predmestja prebijal proti Zlatemu rogu, ve, da Istanbul res nikoli ne spi.
To sta vedela že sultan Osman in križar Geoffrey Villehardouin v trinajstem ter sultan Murat IV. in Aplhonse de Lamartine v sedemnajstem oziroma devetnajstem stoletju. Edini, ki tega očitno ni vedel, je bil Frank Sinatra, ki je to isto trdil za New York, saj bi se sicer verz njegove pesmi New York, New York – »I wanna wake up in a city that doesn't sleep« – verjetno končal drugače.
Usklajevanja interesov zabarantali za diktaturo
Z isto prostodušno samozadostnostjo, kot so branilci (dokler ni bilo prepozno) leta 1453 z obzidja zmerjali oblegovalce, so dan po letošnjih volitvah gostilničarji, mizarji, vozniki tramvajev in morskih vaporetov pogledovali po ogromnih reklamnih panojih, s katerih se jim je Erdogan zahvaljeval za nedeljsko zmago. In verjetno so bili res prav oni tisti, ki se jim je zahvaljeval. Verjetno so prav oni na videz mučno demokratična usklajevanja interesov zabarantali za diktaturo, ki za mir v hiši lahko tudi koga zapre, vrže iz službe ali izvede tankovsko racijo na celotnem jugovzhodu/severovzhodu države.
Prav gotovo to niso bili liberalni prebivalci Cihangirja, Nisantasija ali azijskega Kadikoya, ki so že v času referenduma glasovali proti uvedbi predsedniškega koncepta vodenja države. Za Erdogana ni glasovala tudi večina študentk in študentov, vključno s tistimi v zaporu. In končno, nad njim gotovo niso (bili) navdušeni Kurdi iz okupiranega dela Turčije. Kurdske glasove je izvabil od onih, ki so se preselili na zahod države, med drugim tudi v Istanbul.
Izredno stanje v državi
V Bizanc, Konstantinopel, Istanbul ali Carigrad, kjer se že od 8. stoletja naprej neprekinjeno prepleta nešteto jezikov, kultur in veroizpovedi. Tudi zato Istanbul/Carigrad ni samo mesto, temveč metafora za kompleksno urbanost. Ali kot ugotavlja Bettany Hughes, avtorica knjige Istanbul. The Tale of Three Cities: Istanbul je več kot le mesto. Istanbul je opredmetenje ideje o urbanem. Istanbul je mesto, ki podžiga domišljijo in kuri slo po osvajanju, mesto, ki priteguje ljudi in blago, »srce in telo ter misli in duha«. Čeprav slednje zveni precej osladno, avtorici oprostimo takoj, ko izvemo, da je za opis Istanbula obredla pol Turčije, leta 2013 skupaj s stotisoči stavkala na trgu Taksim in tri leta kasneje skušala razvozlati interese tistih štirih milijonov Istanbulčank in Istanbulčanov, ki so v času vojaškega puča blokirali enega od obeh mostov čez Bospor. In na koncu linčali nekaj navadnih vojakov, ki so se skušali predati…
Od takrat naprej vlada v državi izredno stanje, čeprav tega v vsakdanjem življenju ni opaziti. Žalovanje za pobitimi, zaprtimi in izseljenimi so (vsaj na prvi pogled) preglasile banalne skrbi okoli parkiranja na prepolnih ulicah in jeza na razburkano morje, ki ziblje vaporete in dviguje želodce zaposlenim na poti v službo v Evropo ali Azijo. Istočasno, ko zaprte študente skrbi negotova usoda, se njihovi kolegi v prenapolnjenih knjižnicah pripravljajo na zadnje julijske roke. Med drugim tudi v eni najlepših javnih knjižnic na svetu, v knjižnici, ki je nastala v zgradbi ene največjih bank na znameniti Bankalar kaddesi, pet minut stran od mostu, ki Zlati rog povezuje s tako imenovanim evropskim delom mesta.
Skratka, Istanbul je verjetno najboljši dokaz za sočasnost miru in vojne, svobode in nesvobode, blagostanja in revščine, strahu in upanja. In končno, Istanbul je mesto, ki ne odpušča, in tega se je zavedal tudi novi stari predsednik. To, česar se očitno še ne zaveda oziroma si ne želi priznati, je, da je doslej večina tiranov, ki si je mesto vseh mest želela podrediti, končala na enak način, kot je prišla na oblast. Z nasiljem. Če bi bil pameten, bi se zadovoljil z volilnimi glasovi, samozadovoljno bahavost pa prepustil mestu, ki res nikoli ne spi.
