Od samega začetka predsedniške kampanje je bil Donald Trump v najboljšem primeru vsaj nejasen glede ameriških varnostnih obvez do Evrope. Zavezniki so upali, da ga bodo lahko pomirili z laskavimi nazivi, popuščanjem pri carinah in sprejemanjem ponižujoče podrejenosti – vse zato, da bi pridobili čas.
Prava preizkušnja ameriške predanosti se je zdela kot problem, ki se bo pojavil šele v prihodnosti. Medtem so lahko ohranjali fasado čezatlantske enotnosti, dokler se Evropa ne okrepi ali dokler Trump ne zapusti političnega prizorišča. To je ustrezalo tako Američanom kot Evropejcem: Trumpu ni bilo treba odkrito pustiti zaveznikov na cedilu, čeprav je postopoma počel prav to, Evropejcem pa ni bilo treba priznati, da jim ZDA ne stojijo več ob strani, kar bi pomenilo, da bi se morali soočiti z luknjami v lastni varnostni politiki in povečanjem izdatkov za obrambo.
Putin je pospešil spopad, ZDA pa ostale zadržane
Putin je imel vse možnosti, da je lahko stvari pospešil. Presenečenje je le, da napada na Poljsko ni izvedel prej. Rusija, mimogrede, zanika, da naj bi poslala drone na poljsko ozemlje.
Zgodovinsko gledano: ko je neka država neposredno dobavljala orožje drugi državi v vojni, je to pomenilo, da je tudi sama vstopila v vojno. Če bi se Putin že prej odločil bombardirati oskrbovalne linije, bi lahko trdil, da ima pravico do tega.
Zakaj tega ni storil? V zgodnji fazi vojne verjetno ni imel zmogljivosti, a pomembnejši razlog je bil strah, da bi to v vojno potegnilo Nato in ZDA. To je bila njegova nočna mora. Kljub temu, piše Kagan, so se Američani od samega začetka najbolj bali lastne intervencije. Bidnova administracija je vedela za Putinove načrte že novembra 2021 in opozarjala na invazijo, vendar ni naredila ničesar, kar bi lahko namigovalo na vojaški odziv. Ko se je invazija začela in je ruska vojska obtičala, so ZDA obdržale zadržano držo. Putin je tako preživel največje obdobje ogroženosti Rusije od Stalingrada dalje.
Priprave na Natov napad
Ko je Putin dojel, kako zadržane so ZDA, je začel pritiskati na sosede in zaveznike Ukrajine. To je bilo logično glede na protislovje ameriške politike: pomagati Ukrajini, a se ne spopasti z Rusijo.
Putinov cilj je zdaj prisiliti Ukrajino k predaji. Na Poljskem že narašča skepticizem glede pomoči Kijevu, ruski napadi pa bi lahko okrepili nasprotovanje, če bi se ZDA izkazale kot nezanesljive.
Vendar pa Putin cilja tudi na večji plen: razpad zveze Nato. Že več mesecev vodi »vojno v senci« proti njegovim članicam, vključno s sabotažami, požigi in poskusi atentatov. Kot opozarja kolumnist The Atlantica, se je Trumpova administracija na to odzvala z napovedmi, da ZDA ne morejo več skrbeti za evropsko varnost, z grožnjami, da so bodo umaknile, in odpovedjo vojaških programov v Baltiku.
Napad na Poljsko je »vojno v senci« potegnil v prvi plan. Če se Trump po ruskem napadu na članico Nata ne bo odzval, piše Kagan, se bodo morali Evropejci nehati slepiti in si priznati, da jim Amerika ne stoji več ob strani.
