Robert Prevost je bil za novega, 267. papeža izvoljen 8. maja letos, v četrtem krogu glasovanja na konklavu, ki so ga v napetem pričakovanju izbora naslednika aprila preminulega in priljubljenega Frančiška spremljale množice ljudi po vsem svetu.
Kljub poudarkom, da gre za prvega ameriškega papeža, so se že ob njegovem prvem pozdravu vernikom razkrile sledi življenja v različnih delih sveta - zbrane je nagovoril v italijanščini, svojo perujsko škofijo Chiclayo pa pozdravil v španščini.
Prevost se je resda rodil v Chicagu, kjer je z dvema bratoma odraščal v tradicionalni katoliški družini. Po študiju matematike in filozofije pa je vstopil v red avguštincev in po končanem študiju teologije v Chicagu se je začelo obdobje njegovih selitev med tremi deli sveta.
Pot ga je vodila od Rima, kjer je opravil doktorat iz cerkvenega prava, do Peruja, kamor ga je njegov red prvič poslal leta 1985, vmes pa se je vračal tudi v rodni Illinois. Po večkratnih napotitvah v Peru je leta 2015 postal škof v Chiclayu.
Tam je skrb v prvi vrsti namenjal revnim in migrantom, dokler ga ni papež Frančišek januarja 2023 imenoval za prefekta dikasterija za škofe, ki bdi nad imenovanjem škofov po vsem svetu in je ena najvplivnejših funkcij v Vatikanu.
30. septembra 2023 se je pridružil zboru kardinalov, ki so ga nato maja letos izbrali za Frančiškovega naslednika. Vsem je bilo jasno, da vstopa v velike čevlje, primerjave med obema poglavarjema 1,4 milijarde katolikov pa so bile neizogibne.
Stil vodenja novega papeža se je že kmalu izkazal za drugačnega od navzven usmerjenega Frančiška - med najpogostejšimi ocenami opazovalcev se pojavljajo opisi umirjenega in premišljenega poglavarja Cerkve, pripravljenega poslušati in s poudarkom na duhovni globini. Veliko pozornost namenja poudarjanju enotnosti v Cerkvi.
V njegovem delovanju številni opažajo tudi veliko znamenj teologije avguštincev, katerih duhovnost temelji na poglobljenem življenju v molitvi, skupnosti in skupnem iskanju Boga.
Z več dejanji in zunanjimi znamenji izkazuje tudi naklonjenost tradiciji - znova denimo nosi klasična papeška oblačila in pogosteje uporablja latinščino. Obenem se je v nasprotju s svojim predhodnikom odločil za bivanje v Apostolski palači, poletja pa v skladu s papeško tradicijo preživljati v Castel Gandolfu.
Njegovi pogledi so medtem ves čas veljali kot blizu Frančiškovim in Leon naj bi tudi sedaj vsebinsko ostajal zvest njegovim poudarkom - med drugim na področju zavzemanja za krepitev dialoga med verstvi, skrbi za begunce in okoljskih vprašanj.
Na nadaljnje uresničevanje čakajo tudi reformni načrti Frančiška, ki so v veliki meri povezani z nekaj glavnimi izzivi Vatikana - od financ, sprememb v kardinalskem kolegiju in strukturah upravljanja do posvečanja žrtvam zlorab duhovnikov. Doslej naj bi Leon XIV. glede teh tem deloval bolj v ozadju, kar po pisanju avstrijske tiskovne agencije APA nekateri ocenjujejo kot preudarno, drugi pa kot prepočasno.
Med najvidnejše dogodke njegovega papeževanja se sicer uvršča julijsko srečanje mladih v Vatikanu, eden od osrednjih dogodkov jubilejnega leta v Cerkvi, kjer ga je navdušeno pozdravil skoraj milijon mladih. Takrat je v ospredje stopila dostopnost papeža, ki se sicer rad tudi pošali.
Nedavno je prvič razglasil svetnika - med dvojico Italijanov je bil tudi prvi milenijski svetnik Carlo Acutis, v tujino pa Leon XIV. še ni odpotoval, niti ni zaenkrat napovedana še nobena pot. Prav tako se še ni odločil za obširnejši pogovor s katerimkoli medijem. Njegov diplomatski stil je tišji, a ob obsodbah barbarstva vojne, tako v Ukrajini kot Gazi, ohranja enake poudarke.
Pričakovanja številnih so sedaj usmerjena v njegovo prvo encikliko, ki naj bi jo po poročanju nemške tiskovne agencije dpa pripravljal in bi lahko razkrila kaj več o njegovih pogledih in usmeritvah. Gre za papeški dokument pastoralne narave, ki obravnava verska, družbena in moralna vprašanja.
Zaenkrat je na samem začetku pontifikata razmeroma mladega papeža po pisanju APA jasno, da so med njegovimi cilji več enotnosti v Cerkvi, ljubezni do Boga in ljudi ter miru v svetu. Za njihovo izpolnjevanje mu preostaja še veliko časa, zlasti če bo na položaju ostal tako dolgo kot njegov zadnji soimenjak, Leon XIII., ki je papeževanje začel pri podobni starosti, na Petrovem prestolu pa ostal 25 let.
