Slovenija je z uvedbo sankcij proti izraelskemu finančnemu ministru Bezalelu Smotriču in ministru za nacionalno varnost Itamarju Ben Gviru zaradi njunih genocidnih izjav glede Gaze sprejela prve tovrstne ukrepe med članicami Evropske unije. V začetku junija so ju podobno sankcionirale že Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Norveška. Smotrič in Ben Gvir sta sankcije že takoj zavrnila kot napačne odločitve izraelskih zaveznic. »Kaj bom zdaj storil z vsem svojim premoženjem v Veliki Britaniji? Hvala bogu, nimam nobenega premoženja ne v Izraelu ne v tujini. Tako in tako nimam interesa obiskovati teh antisemitskih držav, zato me te sankcije ne zadevajo,« je takrat dejal Smotrič. Dodal je, da je ukrep proti njemu tudi ukrep proti vsem državljanom Izraela.
»Vesel sem, da je Slovenija sprejela sankcije proti ministroma. Bi pa bil bolj vesel, če bi to storile ZDA, Francija ali Nemčija. Vendarle je Slovenija dober začetek, upam, da se ji bodo pridružile druge države. Veliko ljudi v Izraelu ne mara Ben Gvira in Smotriča,« nam je povedal Adam Keller, mirovni aktivist osrednje izraelske mirovniške organizacije Mirovni blok, ki se na ulicah izraelskih mest, predvsem Tel Aviva, nepretrgoma od začetka vojne zavzema za njen konec in izpustitev talcev.
Slovenija je imela na mizi več ukrepov, ki bi jih lahko sprejela proti Izraelu. Razpolagala je tudi s seznamom desetih možnih ukrepov Evropske unije, za katere je ministrica Tanja Fajon še v torek trdila, da Slovenija podpira vse. Slednjič se je vlada odločila za sankcioniranje dveh najbolj skrajnih ministrov izraelske vlade. Zanimala nas je ocena dr. Primoža Šterbenca, poznavalca Bližnjega vzhoda in predavatelja na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, kako pomemben je ta ukrep med vsemi možnimi. »Ukrep, za katerega se je odločila slovenska vlada, ni med tistimi ukrepi, ki bi dejansko pomenili pritisk na Izrael, temveč je bolj simbolne narave. Itamar Ben Gvir in Bezalel Smotrič namreč poosebljata najbolj agresivno, rasistično in ultradestruktivno politiko sedanje izraelske vlade do Palestincev. Možno pa je verjeti, da gre šele za prvi ukrep, ki mu bodo sledili še drugi, ki bodo pomenili nekoliko večji pritisk na Izrael,« ocenjuje Šterbenc.
Šterbenc: Na Izrael lahko pritisnejo zgolj ZDA
Da bi lahko prišlo do stopnjevanja ukrepov, je Fajonova že nakazala. Nove slovenske sankcije je prvenstveno vezala na uresničevanje dogovora Evropske unije in Izraela glede večjega dostopa humanitarne pomoči za Gazo. Vprašljivo je tudi, kakšen pritisk za končanje vojne v Gazi lahko predstavlja slovensko sankcioniranje dveh ministrov. »Ukrep slovenske vlade sam po sebi seveda ne bo pripomogel h končanju vojne v Gazi. Lahko pa bi spodbudil druge članice EU, da bi se zavedele svoje odgovornosti do Palestincev in načela spoštovanja mednarodnega prava ter začele bolj pritiskati na Izrael. Šele če bi večji del članic EU, skupaj z nekaterimi večjimi članicami, uvedel določene stvarnejše sankcije proti Izraelu, bi judovska država resneje razmislila o svojih politikah v Gazi. Dejstvo pa ostaja, da lahko v tem trenutku na Izrael dejansko stvarno pritisnejo zgolj ZDA oziroma predsednik Trump,« je prepričan Šterbenc.
Tudi Keller ocenjuje, da Trump s sedanjimi pritiski na Izrael za končanje vojne v Gazi misli resno. »Morda si želi Nobelove nagrade za mir ali pa pričakuje sklenitev širšega dogovora s Savdsko Arabijo. Sedaj vendarle obstaja resna priložnost za sklenitev prekinitve spopadov,« meni Keller. Naš izraelski sogovornik je opozoril, da se sicer politična teža Smotriča in Ben Gvira – s svojima strankama sta pogosto držala v šahu Netanjahuja – zaradi zadnjih odhodov dveh strank ultraortodoksnih Judov (Šas, Združeni judaizem Tora) iz vlade manjša. Nobena od njiju se ni strinjala z načrtovanim vojaškim vpoklicem verskih študentov ješive k služenju vojaškega roka. »Netanjahu je že izgubil večino. Vlada še ni razpadla, ker se mora o razpustitvi parlamenta odločiti sam parlament. Za to pa še ni večine,« je Keller pojasnil notranjepolitično situacijo v Izraelu.
Keller: Članice Evropske unije naj se odločijo same
Slovenija je ta teden sodelovala tudi na zasedanju haaške skupine v kolumbijski Bogoti, kjer pa se vzpostavljenim ukrepom za preprečevanje pošiljanja orožja čez svoja ozemlja, zagovarjanju sodnih postopkov proti zločinom Izraela na mednarodni ravni in s pomočjo univerzalne jurisdikcije na domačih sodiščih ter preverjanju javnih naročil glede poslovanja z Izraelom ni pridružila. Fajonova je pojasnjevala, da so hoteli biti zraven in slišati, kaj počnejo drugi. »Možno je domnevati, da se Slovenija ni pridružila ukrepom haaške skupine, ker bi bila s tem prva članica EU, ki bi to storila, na tak način pa bi kršila zaželeno bolj enotno politiko EU. V haaški skupini so namreč države, izhajajoče s strukturne 'periferije', oziroma države v razvoju, ki sicer na dogajanje v Gazi gledajo izjemno kritično in menijo, da divjanje Izraela ne bi bilo možno brez podpore strukturnega 'jedra' oziroma Zahoda judovski državi. Možno pa je, da se bo Slovenija ukrepom haaške skupine v prihodnosti pridružila skupaj še s katero drugo članico EU, denimo Španijo ali Irsko,« meni Šterbenc.
Keller je glede evropske neenotnosti v zvezi s sankcijami opozoril, da je za evropske sankcije vedno znova potrebno soglasje, tega pa pogosto v Evropi po njegovi oceni ni, ker je na strani Izraela Orban ali pa se Nemčija obnaša previdno, da je ne bi obtožili antisemitizma. »Rešitev je, da članice EU ne čakajo na EU, temveč ukrepe sprejmejo same. Tako lahko vsaka država tudi glede asociacijskega sporazuma reče, da ga EU sicer ni odpravila, a da same ne bodo v njem več sodelovale.«
