V sredo ponoči je v 2,4-milijonskem Gabonu volilna komisija razglasila dosedanjega avtoritarnega predsednika Alija Bonga za zmagovalca sobotnih predsedniških volitev, na katerih pa so se dogajale čudne in nesprejemljive stvari, med drugim tuji opazovalci in tuji novinarji niso dobili vizumov. A kmalu zatem se je zgodaj zjutraj na javni televiziji pojavilo dvanajst oficirjev predsedniške garde, redne vojske in policije, ki so razveljavili volitve, odpravili oblastne institucije in sporočili: »Da bi preprečili nadaljnje vladanje neodgovornih in nepredvidljivih oblasti, kar se kaže v slabšanju družbene kohezije in vse večjem kaosu v državi, smo se odločili končati sedanji režim.« Povedali so tudi, da je 64-letni predsednik Bongo v hišnem priporu (od koder mu je pozneje uspelo po spletu pozvati »prijatelje po svetu«, naj mu pomagajo) ter da sta aretirana eden od njegovih sinov in predsednik volilne komisije. Spet je začel delovati splet, ki ga je vlada v soboto, tako kot francoske televizijske kanale, izklopila z utemeljitvijo, da bi lahko prišlo do nasilja v dnevih po volitvah. V soboto je Bongova vlada uvedla tudi policijsko uro, ki se torej ni začela z včerajšnjim pučem.
Gabon je postal peta zahodnoafriška država in peta nekdanja francoska kolonija, kjer je v zadnjih treh letih prišlo do puča: po Gvineji, Burkina Fasu, Maliju in Nigru, ki tvorijo tri milijone kvadratnih kilometrov velik sklenjen pas držav, torej še Gabon, ki pa je precej južneje.
Šestinpetdeset let
vladavine očeta in sina
Volilna komisija je tik pred udarom izjavila, da je na volitvah s 64 odstotki glasov zmagal Bongo ob 57-odstotni udeležbi. Kandidat opozicije, 69-letni Ondo Ossa, ki je dobil 31 odstotkov glasov, pa je v soboto trdil, da je šlo za sistematično goljufanje. Njegov tabor je v dneh po volitvah od Bonga zahteval, naj preda oblast Ossi, ki naj bi dobil dve tretjini glasov.
Vsekakor je vladavina skorumpirane dinastije Bongo, ki traja že 56 let, slaba za Gabon. Alijev oče Omar Bongo je bil predsednik v letih 1967–2009, ko je ves čas pobiral podkupnine tujih naftnih družb in si kupoval drage vile po Franciji, sin pa je na nepošten način zmagal že na volitvah leta 2009 in 2016. Ničesar nista naredila, da bi diverzificirala gospodarstvo, ki preveč temelji na črpanju nafte in izvozu mangana, pri čemer je država druga na svetu, ali da bi odpravila revščino nižjega sloja, saj tretjina Gaboncev živi v revščini, čeprav je država četrta po višini dohodka na prebivalca v Afriki.
Ni znakov o ruskem vplivu
Včeraj je najprej Kitajska zahtevala od pučistov zagotovila za varnost predsednika in vrnitev k normalnemu redu. Peking ima gospodarske interese v Afriki, politično pa se ne opredeljuje. Tudi Francija je obsodila puč v Gabonu, kjer živi 12.000 francoskih državljanov in kjer ima posle več velikih francoskih podjetij, kot sta rudarska družba Eramet z 8000 zaposlenimi (večinoma gre za Gabonce) in naftna družba Total.
Pučisti še niso povedali, kaj menijo o prisotnosti 400 francoskih vojakov v Gabonu. V Burkina Fasu, Maliju in Nigru so pučisti, ki si hočejo pomagati z Rusijo in plačanci skupine Wagner, zahtevali umik francoske vojske, ki se je borila proti džihadistom. Včeraj je pariški Le Monde zapisal, da ni nobenih znakov, da je puč v Gabonu nastal na pobudo Wagnerja ali kakšnih drugih ruskih agentov. Sicer v državi – drugače kot v Maliju, Burkina Fasu in Nigru – ni protifrancoskega razpoloženja.
V Burkina Fasu in Maliju tako ni več francoskih vojakov. V Nigru, kjer je do puča prišlo konec julija, pa vojaški režim zahteva, da se 1500 francoskih vojakov z oklepnimi vozili, tovornjaki in letali umakne še pred začetkom septembra, torej do jutri. V Parizu odgovarjajo, da tako hiter umik ni mogoč. Zanimivo pa je, da iz Nigra ne podijo 1100 ameriških vojakov. Pred enim tednom so nigrski pučisti tudi zahtevali, da francoski veleposlanik v 48 urah zapusti državo. S francoskega zunanjega ministrstva so odgovorili: »Pučisti nimajo pristojnosti za takšno zahtevo, ki jo lahko na nas naslovi le izvoljena legitimna oblast.«
