Nemški mediji mu kot uspeh pripisujejo to, da imajo vsaj najpomembnejše evropske države do Rusije enotno stališče in da jih ameriški predsednik jemlje vsaj toliko resno, da je z njimi redno v telefonskih stikih. A hkrati ocenjujejo, da je s svojo osredotočenostjo na zunanje zadeve in s številnimi obiski državnikov, ki naj bi pokazali, kako se je Nemčija zopet odločila prevzeti vodilno vlogo v Evropi, vzbudil precej visoka pričakovanja.
Kot vodja opozicije je Merz glede politike do Ukrajine ostro kritiziral nekdanjega kanclerja Olafa Scholza, očital mu je pomanjkljivo koordinacijo s Francijo in Poljsko ter polovičarstvo pri podpori Kijeva, še posebej pri dobavi orožja. Ukrajinci se morajo boriti z eno zvezano roko, je grajal, ker jim nekdanji socialdemokratski kancler ni hotel dobaviti raket taurus. A takoj ko je prišel na oblast, se je tudi Merz moral soočiti s politično realnostjo. Zatem ko je na Moskvo naslovil ultimat, je moral spregledati, da so ga v Kremlju tako rekoč ignorirali in odslovili z opazko, da je jezik ultimatov za Rusijo nesprejemljiv in neprimeren.
Z raketami se zapleta
Če želijo evropski partnerji uresničiti grožnje Moskvi, da bodo »okrepili pritisk na njihovo vojaško mašinerijo v primeru, da Rusija ne bo pristala na trajno premirje«, bo moral Merz uresničiti napovedi iz opozicijskih klopi in v Kijev poslati rakete taurus, a se tudi glede tega zapleta. Nekdanji kancler Olaf Scholz je namreč odločno nasprotoval dobavi teh raket Ukrajini, socialni demokrati pa so to zapisali celo v predvolilni program. Končna odločitev je sicer v rokah kanclerja, Merz pa je kmalu zatem, ko je prevzel oblast, sporočil, da podrobnosti o pošiljkah orožja Ukrajini ne bodo več javna stvar, in pred tednom dni izjavil, da trenutno dobava raket taurus ni predvidena.
Kot vse kaže, bo Ukrajina prvi preizkusni kamen sposobnosti novega kanclerja, ki je po tem, ko je že v prvih dneh svojega vladanja skupaj s francoskim predsednikom Macronom, poljskim predsednikom Tuskom in britanskim premierjem Starmerjem obiskal Kijev, sprožil neke vrste diplomatsko ofenzivo. Drugi bo preizkus njegovih sposobnosti pogajanja s »težkimi« partnerji. S Putinom se Merz po telefonu še ni pogovarjal, Orbana pa mu na srečanju v Tirani ni uspelo prepričati o podpori dodatnim sankcijam proti Rusiji. Pri Trumpu je sicer sprva vse kazalo, da se približuje Evropejcem v njihovem stališču, da morajo tudi ZDA pritisniti na Rusijo, če želijo mir v Ukrajini, pa jih je ameriški predsednik zatem, ko se je pogovarjal s Putinom, prizemljil in jim dal vedeti, da je vojna v Ukrajini problem Evropejcev in naj ga tudi sami rešijo. Potem ko so na tej strani Atlantika osuplo zrli v slušalko in molčali, je menda Merz rešil zadevo pred popolnim polomom, predlagal tehnične pogovore in zgrabil Trumpovo idejo, da naj bi ti potekali v Vatikanu v upanju, da ameriški predsednik ne bo osramotil novoizvoljenega papeža, ki prihaja iz ZDA.
