Jutro je komaj napočilo, ko so izraelske kibuce ob meji z Gazo in udeležence glasbenega festivala pred dvema letoma presenetili napadalci. Pod njihovimi streli jih je bilo v naslednjih urah, preden je izraelska vojska ponovno prevzela nadzor nad območjem, ubitih 1200. 251 talcev so pripadniki različnih skupin odpeljali s seboj v Gazo. »Črni šabat«, kot se je oprijel vzdevek tiste prelomne oktobrske sobote – najbolj grozovitega terorističnega napada v izraelski zgodovini, ki je močno načel občutek neranljivosti judovske države –, je izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju in vladajoči koaliciji desnih in verskih strank služil kot povod za kruto maščevanje in uresničenje sanj o Velikem Izraelu.
Vojna v Gazi se v teh dneh po dveh letih bliža koncu. Ameriški predsednik Donald Trump se je po vse hujšem genocidu v Gazi in izraelskem ekspanzionističnem sprehodu čez Bližnji vzhod odločil, da je čas za končanje vojne. Hamas je po dveh letih tako rekoč neomejenega izraelskega napadanja na Bližnjem vzhodu potisnjen pred izbiro nadaljevanja vojne do bridkega konca ali končanja morije tik pred zdajci. Če Trump glede vojne v Ukrajini kaže navidezne znake popuščanja, teh glede vojne v Gazi ni. Ukaz, naj Izrael prekine napade in se dokončno dogovori o podrobnostih mirovnega načrta, je »prošnja očka«, ki jo bo »sin« seveda izpolnil. Brez ameriške naklonjenosti namreč Izrael ne bi mogel storiti vsega, kar je naredil v zadnjih dveh letih.
Velik triumf je poraz Hezbolaha
Silovita bombardiranja Gaze, ki so sledila v prvih dneh po Hamasovem napadu, so bila uvod v kopensko ofenzivo, ki je rušila vse tabuje o zmožnostih vojske v izraelski družbi. Urbani boj takšnih razsežnosti je bil dotlej nepredstavljiv. A tudi strategija je bila drugačna: zračni napadi so ravnali teren za kopensko dokončanje politike požgane zemlje. Množično ubijanje Palestincev je v izraelski družbi sprva ublažilo kakšno rano, se nato sprevrglo v otopelost in na koncu le še v zahtevo dobrih dveh tretjin Izraelcev, naj se vojna v Gazi vendarle konča. Javno mnenje izraelskega premierja v vsem tem času ni kaj prida zanimalo. Vojno je vedno znova podaljševal, tudi zaradi lastnega političnega preživetja, in širil njene cilje, ki so segali daleč onkraj Gaze. Hamasov teroristični napad je za Izrael postal priložnost, da spremeni pravila igre, ki jih je vedno določal le on.
Drug za drugim so začeli padati osrednji igralci dolgoletnega statusa quo na Bližnjem vzhodu. Ozemeljska suverenost držav ni bila nobena ovira. Začasno uničenje precej večje grožnje, šiitske milice Hezbolah, leto po začetku vojne v Gazi je bilo prvi veliki triumf. Predvsem sofisticirano vodene raketne kapacitete milice so bile po tednih izraelskih napadov močno zmanjšane, s pobojem celotnega vodstva pa je gibanje doživelo tudi hud psihološki udarec. Izraelska vojska je z Benjaminom Netanjahujem znova zavzela položaje v Libanonu, da bi ostala vsaj do želene razorožitve Hezbolaha.
Demilitariziranost juga Sirije je bila prav tako eden izmed temeljnih ciljev še najmanj brutalnega izraelskega ekspanzionizma v regiji. Onstran razmejitvene črte na Golanski planoti je Izrael razširil okupacijo sirskega ozemlja, kjer se zdaj spogleduje z dolgoročno prisotnostjo in nakazuje možen umik, če bi vlada predsednika Ahmeda Al Šare pristala na normalizacijo odnosov z Izraelom, se odpovedala nameščanju težke oborožitve na jugu in za bombonček dodala možnost uporabe zračnega koridorja do Irana, kar nakazuje na pripravljenost Izraela, da spet udari po šiitski republiki.
55: 1
Med raketiranjem hutijevcev v Jemnu je bil daleč bolj pomemben cilj Iran. Po oslabitvi Hezbolaha je bilo lažje napasti Iran zaradi jedrske grožnje, ki jo je v mesecih poprej na pogajanjih z Iranom poskušal odpraviti Trump. Toda maksimalistična zahteva, da povsem opusti program bogatenja urana, je pripeljala do propada pogajanj. Razplet, ki ga je že ob začetku pogajanj napovedoval najbolj konservativen del vodstva šiitske republike. Po koncu pogajanj je rade volje iz nizkega štarta vskočil Izrael, potem ko poprejšnje izmenjave raket med Tel Avivom in Teheranom zaradi izraelskih ubojev iranskih generalov in raketiranja Hezbolaha niso prerasle v širšo vojno. Dvanajstdnevna junijska vojna z ameriško udeležbo je bila predzadnjih akt izraelskega spreminjanja regije.
Kopenska ofenziva na mesto Gaza, ki bo morda z dokončno doseženim premirjem v Šarm El Šejku v prihodnjih dneh prekinjena, je njen epilog. Izraelska vojna v Gazi, na Zahodnem bregu, v Libanonu, Siriji, Iraku, Iranu in Jemnu je čas ogroženosti Izraela v strateškem pogledu zavrtela nazaj. Toda s sejanjem trupel po Bližnjem vzhodu je Netanjahu judovsko državo oddaljil od normalizacije odnosov z arabskim svetom. Državo je pripeljal do točke vse večje izoliranosti in izobčenosti v mednarodni skupnosti, ki pa je večja v civilnih družbah kot v institucionalnih meddržavnih odnosih. Pod ruševinami Gaze niso pokopani zgolj številni Palestinci, ki v najbolj grozovitem novodobnem bibličnem razmerju maščevanja oko za oko, zob za zob niso zajeti. 55 Palestincev je umrlo doslej za vsakega umrlega Izraelca v Hamasovem terorističnem napadu. Pod ruševinami Gaze so pokopani upanje, humanost in nepisana osem desetletij trajajoča zgodovinska pravica Judov, da se opisujejo kot žrtve. Ta naziv sedaj s pomočjo mednarodne skupnosti, ki ni znala preprečiti genocida, pripada Palestincem.
