Njegova aretacija 26. maja 2011 v vasi Lazarevo v severni Srbiji po več kot desetletju skrivanja ni pomenila le konca lova, temveč tudi simbolično zaprtje enega najbolj krvavih poglavij v zgodovini Balkana po drugi svetovni vojni. Kako je človek, ki je začel kot ambiciozen častnik Jugoslovanske ljudske armade, postal simbol genocida?
Od sina partizana do vzpenjajočega častnika JNA
Ratko Mladić se je rodil 12. marca 1942 v vasi Božanovići v vzhodni Bosni, takrat delu Neodvisne države Hrvaške. Njegov oče Neđa je padel leta 1945 kot partizan v bojih proti ustašem, kar je globoko zaznamovalo njegovo vzgojo.
Po končani osnovni šoli se je preselil v Sarajevo, kjer se je zaposlil kot kovinostrugar v podjetju PRETIS, ki je primarno proizvajalo orožje. Srednjo vojaško šolo je končal v Zemunu, nato pa Vojaško akademijo v Beogradu. Leta 1965 je začel svojo kariero v JLA, kjer je vztrajno napredoval, vztrajnost in predanost pa sta mu prinesli tudi čin generala.
Bil je znan po strogosti, disciplini in fanatični lojalnosti do vojske in Jugoslavije. Novinar Jutarnjega lista Jurica Pavičić ki je v JLA služil v letih 1984–1985 prav pod poveljstvom Ratka Mladića, takrat še polkovnika, se je leta 2011 za Slobodno Dalmacijo spominjal Mladićeve obsedenosti s hortikulturo.
"Mladić je v ta garnizijski vrt dobavljal redke rastline iz daljnih dežel, kot je Indonezija, jih sam sadil, okopaval in pri tem, se spominjam, kazal izjemno pedantnost. Bil je tista vrsta predanega človeka, ki značilna za vse množične morilce. Če je bila knjiga za centimeter postrani, pa je ponorel."
Vloga v vojni na Hrvaškem in zločin brez kazni
V času razpada države je bil Mladić poveljnik korpusa v Prištini, leta 1991 pa je bil premeščen v Knin sredi eskalacije spopadov na Hrvaškem. Republika Srbska Krajina je razglasila odcepitev, JLA pa je formalno poskušala ohranjati mir, dejansko pa podpirala srbske upornike.
Mladić je vodil napade na zadarsko in šibeniško območje, tudi na civilne cilje.
Etnično čiščenje v Bosni in Hercegovini in genocid v Srebrenici
Z začetkom vojne v Bosni in Hercegovini leta 1992 je Mladić postal poveljnik glavnega štaba Vojske Republike Srbske. Njegova misija je bila ustvarjanje etnično čistega srbskega ozemlja. Ta ideja se je uresničevala sistematično, z brutalnim etničnim čiščenjem, obleganji in množičnimi zločini, pišejo v Jutarnjem listu.
Obleganje Sarajeva, ki je trajalo skoraj štiri leta, je bilo simbol strategije terorja – ciljano granatiranje civilnih ciljev, ubijanje otrok, obstreljevanje bolnišnic, umori mimoidočih … Mladić je osebno nadzoroval vojaške operacije, posnet pa je bil tudi, kako se z zločini hvali pred kamerami.
Najstrašnejši trenutek, padec Srebrenice, se je zgodil julija 1995. Potem ko so enote VRS zasedle zaščiteno območje Združenih narodov, je bil Mladić osebno posnet, kako deli čokolade otrokom in govori, da "nimajo razloga za strah". V naslednjih dneh je bilo sistematično usmrčenih več kot 8000 bošnjaških moških in dečkov. To je bil največji množični pokol v Evropi po letu 1945, ki ga je haaško sodišče kasneje opredelilo kot genocid.
Na sam dan vstopa v mesto je pred kamerami izrekel stavek, ki je postal srhljiv opomin na njegovo vlogo: "11. julija 1995 smo v srbski Srebrenici. Pred še enim velikim praznikom srbskega naroda podarjamo to mesto srbskemu narodu. Končno je prišel trenutek, da se maščujemo Turkom na tem območju."
Osebna tragedija in leta bega
Marca 1994, medtem ko je vojna v BiH še vedno divjala, je Mladić doživel osebno tragedijo. Njegova 23-letna hči Ana, študentka medicine, je storila samomor s pištolo, ki ji jo je pustil oče.
Po trditvah bližnjih virov se je Ana težko spopadala z očetovimi dejanji v vojni in obsodbo mednarodne skupnosti. Menda je občudovala francosko kulturo in evropske vrednote, zato je vse težje prenašala vlogo svojega očeta. Mladić nikoli ni javno komentiral smrti svoje hčerke, vendar je znano, da je po tem dogodku postal še bolj zaprt in agresiven.
Po podpisu Daytonskega sporazuma leta 1995 se je Mladić umaknil iz javnosti. Do leta 2001 je živel relativno svobodno v Srbiji, po demokratičnih spremembah in mednarodnem pritisku pa je izginil. Naslednjih deset let je menjaval skrivališča. Samostani in počitniške hiše so postale njegova skrivališča, oblasti pa so ves čas trdile, da ne vedo, kje se Mladić nahaja. Čedalje težje je našel skrivališča, pritisk za njegovo izročitev pa je postajal vse močnejši. Njegova družina in privrženci so trdili, da je hudo bolan, da 'živi kot rastlina', vendar je bilo vse to del dobro premišljene mreže laži in bilo je jasno, da uživa zaščito delov nekdanjih vojaških struktur.
Aretacija, sojenje in dosmrtna obsodba
Aretiran je bil 26. maja 2011 v vasi Lazarevo pri Zrenjaninu v hiši svojega sorodnika. Fizično je bil popolnoma drugačen od človeka, kakršnega si ga je zapomnil svet. Izročen je bil Haškemu sodišču, kjer so mu sodili za genocid, zločine proti človečnosti in vojne zločine.
Med sojenjem se je vedel kljubovalno, zavračal je priznanje odgovornosti, žalil sodišče, kazal znake VRS in se včasih smejal pričam. "Branil sem svoj narod. Če sem kriv, sem kriv, ker sem Srb."
Sodišče ga je obsodilo na dosmrtno ječo. Sodba je bila potrjena tudi v pritožbenem postopku leta 2021. Pravica je bila počasna, a je vendarle prišla.
