Bil je 11. junij 1962, ko so trije zaporniki – Frank Morris ter brata Clarence in John Anglin, vsi v zgodnjih tridesetih letih – po večmesečnem skrivnem vrtanju lukenj v stenah svojih celic izginili iz strogo varovanega zapora Alcatraz. Tiste usodne noči so se izmuznili skozi luknje, nato skozi prezračevalni kanal, splezali na streho in z otoka odpluli na lastnoročno izdelanem splavu. Njihova pot je vodila naravnost v ledene in razburkane vode zaliva San Francisco.
Danes, več kot šest desetletij pozneje, ameriški predsednik Donald Trump predlaga vnovično odprtje legendarnega zapora. Prepričan je, da je Alcatraz bil in ostaja nepremagljiv. »Nihče še ni pobegnil iz Alcatraza,« je pred kratkim izjavil v Ovalni pisarni.
Vendar pa je resnica precej bolj kompleksna. Čeprav trojice nikoli niso uradno našli, mnogi verjamejo, da so preživeli nevarno plovbo do obale. »Tak primer se nikoli ne pozabi,« poudarja Art Roderick, nekdanji ameriški maršal, ki je bil skoraj štiri desetletja vpleten v preiskavo pobega.
Ujeta v revščini in zaporu
Razlog, zakaj sta brata Anglin končala v najslavnejšem zaporu v ZDA, je bil preprost: poskušala sta pobegniti iz vseh prejšnjih. Njune obsežne datoteke pri FBI pričajo o nenehnih poskusih pobega in izjemni vztrajnosti. »Nista bila ravno navdušeni nad tem, da sta zaprta,« pojasnjuje David Widner, nečak bratov Anglin in avtor knjige o njunem spektakularnem pobegu.
Brata Anglin sta se soočala s pomanjkanjem. Odraščala sta na podeželju Georgie v veliki družini, njuna kriminalna dejanja pa so bila večinoma povezana s tatvinami in vlomi. »Želela sta imeti lepe stvari, a nista vedela, kako bi jih dobila drugače kot s krajo,« pravi Widner. Zadnji zločin, ki ju je pripeljal za rešetke, je bil rop manjše banke v Alabami. Kmalu zatem so ju skupaj s starejšim bratom Alfredom aretirali v Ohiu in obsodili na 15 let zapora.
V Alcatraz sta bila brata premeščena po poskusu pobega iz zveznega zapora v Kansasu. Tam je Clarence, skrit v dveh velikih kovinskih škatlah za kruh, s pomočjo brata poskušal pobegniti, a ni prišel dlje od zaporniške pekarne. Ko so ju namestili v sosednje celice, skupaj s Frankom Morrisom, še enim zapornikom, ki je slovel po pobegih, je postalo jasno, da bodo poskusili znova. Vprašanje je bilo le, kdaj.
Neverjetna priprava na pobeg: Gumijasti plašči, žlice in kartonske glave
Ameriški FBI je na podlagi dokazov in pričevanja zapornika Allena Westa, ki je sodeloval pri načrtovanju, a si je tik pred zdajci premislil, rekonstruiral neverjeten pobeg. Načrtovali so ga kar šest mesecev. Zaporniki so ukradli gumijaste dežne plašče in iz njih izdelali splav velikosti približno 1,8 x 4,3 metra, ki so ga dodatno ojačali s parnimi cevmi.
Motor sesalnika so predelali v električni vrtalnik, navadne žlice pa so zbrusili v izvijače. Meh za napihovanje splava so izdelali iz harmonike, ki so jo legalno kupili z denarjem iz zaporniškega sklada. Preiskovalci so ugotovili, da je bil glavni organizator operacije Frank Morris, katerega inteligenčni kvocient naj bi znašal 133.
Najbolj iznajdljiv del načrta so bile lažne glave, narejene iz koščkov cementa, vate, pramenov las iz zaporniške brivnice, lepila in barve. Surovo in nekoliko srhljivo, a dovolj prepričljivo, da je zavedlo nočne stražarje in ustvarilo vtis, da zaporniki spijo.
»Mama in sorodniki so vedno govorili, da so bili kot MacGyver – iznajdljivi in pametni. Iz nič so znali narediti nekaj,« je dejal Widner. To so morali priznati tudi preiskovalci FBI. »Delo, ki so ga opravili pri pripravi pobega, je osupljivo,« je zapisal Frank L. Price, takratni vodja urada FBI v San Franciscu.
Pobeglim zapornikom je šlo na roko tudi slabo stanje v zaporu. Ta je razpadal, zaradi pomanjkanja stražarjev pa ti niso imeli popolnega nadzora. Alcatraz je bil takrat že na robu zaprtja – vzdrževanje je bilo predrago, število osebja pa se je zmanjševalo. Upravnik zapora Olin Blackwell je novinarjem pojasnil, da bi prenova stala pet milijonov dolarjev, kar bi danes znašalo več kot 50 milijonov dolarjev.
Obsežna iskanja in skrivnostna razglednica
Kmalu po pobegu so se pojavili zanimivi namigi, vendar nobeden ni prinesel jasnega epiloga. »V svoji karieri še nisem imel primera s toliko nejasnimi podatki,« je dejal nekdanji preiskovalec Roderick. Le nekaj ur po odkritju pobega se je začela obsežna iskalna akcija, v katero so bili vključeni policija, obalna straža, vojska, helikopterji in ladje. Odrejena je bila celo ponovna preiskava samega Alcatraza, če begunci morda sploh niso zapustili otoka. Več kot sto vojakov je preiskalo otok Angel, za katerega je Allen West trdil, da je bil cilj ubežnikov, vendar tam niso našli nobenih sledi.
Nato pa je sledil nenavaden preobrat. Na upravnika zapora Alcatraz je prispela razglednica z napisom: »HA HA, USPELO NAM JE.« Podpisali so se Frank, Jim in Clarence, vsak z drugačno pisavo. FBI je opravil grafološko analizo in ugotovil, da je podpis »Clarence« najverjetneje ponarejen, medtem ko za druga dva ni bilo dovolj vzorcev za zanesljiv zaključek. Kljub temu je zaradi velikega zanimanja javnosti primer ostal pod drobnogledom.
Našli so veslo, rešilni jopič in otroške fotografije. V naslednjih dneh so odkrili še več predmetov, za katere so menili, da pripadajo ubežnikom – del vesla, ostanke rešilnega pasu in pakete iz istega materiala kot splav. V notranjosti so bile družinske fotografije, naslovi in kontaktni podatki odvetnika iz San Francisca, ki je zastopal zapornike. Vendar pa je odvetnik trdil, da še nikoli ni slišal za Morrisa ali brata Anglin.
Vlada je prejela na desetine poročil o morebitnih opažanjih, vendar nobeno ni bilo potrjeno. Preiskovalci so ugotovili, da ni trdnih dokazov, da so moški preživeli pobeg. Vendar tudi ni bilo dokazov, da ga niso.
FBI: Uradno domnevajo, da so mrtvi, a sledi se občasno še pojavijo
Ken Widner je za zgodbo o izginotju svojih stricev prvič slišal leta 1977, ko so na njegova vrata potrkali štirje agenti FBI. Njegovo mater Marie so vprašali, ali ima kakršne koli informacije o tem, kje sta njena brata Clarence in John Anglin. »Rekla jim je, da nima pojma – in tudi če bi ga imela, jim ne bi povedala,« se spominja Ken.
Dve leti pozneje je FBI uradno zaključil preiskavo in izdal dopis iz leta 1979, v katerem je zapisano, da ni dokazov, da so Frank Morris in brata Anglin preživeli pobeg. »Domneva se, da so mrtvi,« je bilo uradno stališče. Toda ameriška služba, zadolžena za iskanje ubežnikov, svojega dosjeja ni nikoli zaključila. Nalogi za prijetje treh ubežnikov so še vedno na njihovih spletnih straneh, ustvarjene pa so bile tudi računalniške simulacije, ki prikazujejo, kako bi lahko izgledali v osemdesetih letih. »Občasno se pojavijo sledi, ki zvenijo obetavno,« pravi upokojeni šerif Michael Roderick, ki še vedno občasno dela na primeru.
Novi »dokazi« o preživetju podžigajo ugibanja
Prepričanje, da nihče ne more preživeti ledene vode in močnih tokov zaliva San Francisco, je bilo prvič resno omajano leta 2003. Znanstvena oddaja MythBusters na Discovery Channelu je poskušala poustvariti pobeg z uporabo dežnih plaščev, orodij in pogojev, podobnih tistim iz leta 1962. V nasprotju z običajno teorijo, da so zaporniki poskušali doseči otok Angel, sta avtorja oddaje Adam Savage in Jamie Hyneman sledila oceanskim tokovom proti zahodu, v smeri mostu Golden Gate. Uspelo jima je pristati na območju Marin Headlands in sklenila sta, da je »povsem mogoče«, da so Morris in brata Anglin pobeg preživeli.
Deset let pozneje so nizozemski znanstveniki s tehnološke univerze v Delftu z uporabo računalniških modelov tokov izračunali, da bi trojica, če bi otok zapustila med 23. uro in polnočjo, lahko varno odplula do območja okoli Zlatih vrat. Zaporniški uradniki pa so FBIju povedali, da verjamejo, da so zaporniki pobegnili nekoliko prej, med 22.30 in 23. uro. Znanstveniki so tudi odkrili, da spreminjajoči se oceanski tokovi usmerjajo morebitne odpadke, ki bi jih begunci pustili za seboj, nazaj proti otoku Angel.
Skrivnost ostaja: Namigi prihajajo še desetletja pozneje
Tudi več kot štiri desetletja po pobegu se občasno še vedno pojavljajo nove sledi. Družina Anglin trdi, da je leta 1975 iz Brazilije prejela fotografijo, na kateri naj bi bila Clarence in John, vendar preiskovalci poudarjajo, da pristnost nikoli ni bila potrjena.
Leta 2013 so na FBI prejeli pismo, katerega avtor je trdil, da je John Anglin, je poročala lokalna podružnica CNN. V pismu je pisalo, da se je pripravljen predati, če bi mu oblasti zagotovile zdravljenje raka in zaporno kazen le enega leta. Celo družinski člani, ki verjamejo, da je trojica preživela pobeg, priznavajo, da bi bili danes vsi stari več kot 90 let, zato verjetno niso več med živimi.
Kljub temu pa legenda o nepremagljivem Alcatrazu in drzno pobeglih zapornikih živi naprej, predsednikova izjava pa je le odprla staro rano in spodbudila nova ugibanja o usodi pobeglih.
