Prejšnji mesec je izraelska vlada na družbenih omrežjih sprožila plačano kampanjo, v kateri je zatrjevala, da v Gazi ni lakote. Objavila je video s posnetki restavracij in tržnic, polnih sadja in zelenjave. »V Gazi ni lakote. Vsakršna druga trditev je laž,« je bilo zapisano v videu, ki ga povzema novinar in aktivist Ahmad Abušaviš za Al Jazeero.
Privid normalnosti
»Res je, da so danes na jugu Gaze vidne tržnice in trgovine s polnimi policami. Vidimo lahko zaboje kumar in paradižnikov, vreče moke, kartone jajc in steklenice olja. Obstajajo celo kavarne in restavracije, ki strežejo pice, pijače in sladice iz sestavin, ki jih ponuja trg,« je zapisal Abušaviš, ki živi v Gazi.
Na prvi pogled so ti kraji videti skoraj običajni, kot poskus ohranitve delcev normalnega življenja. A v resnici so za večino prebivalcev povsem nedosegljivi. Cene so astronomske, tisti redki, ki bi si jih morda še lahko privoščili, pa naletijo na nov problem – ni gotovine.
»Tisti ljudje, ki imajo še denar na bančnih računih, morajo ob dvigu plačati 50-odstotno provizijo. Bankovci so pogosto tako izrabljeni, da jih trgovci in kavarne ne sprejemajo več. Tako lahko ob kavarniški mizi kavo za devet dolarjev (približno 8,30 evra) ali majhno pico za 18 dolarjev (približno 16,60 evra) naroči le privilegirana manjšina. Vsi ostali lahko le nemočno opazujemo,« je še zapisal Abušaviš.
Kilogram sladkorja za več kot 60 evrov
Podobno naj bi bilo na tržnici. Večina mimoidočih se ob polnih stojnicah ne ustavi, da bi kupila vrečko paradižnikov ali pladenj jajc. Za večino so dobrine vidne, a povsem nedosegljive.
Kot piše Abušaviš, sta se avgusta za kratek čas na tržnicah spet pojavila sir in sladkor. Ker je shujšal že deset kilogramov in je pogosto drhtel od slabosti zaradi onemoglosti, je vprašal za ceno. Kilogram sladkorja je stal 70 dolarjev (približno 64,40 evra) – več, kot je bila pred vojno tedenska plača nekaterih družin. Kos sira, ki bi komaj zadostoval za en družinski zajtrk, je stal 10 dolarjev (približno 9,20 evra).
Kilogram moke, ki ne zadostuje niti za enodnevne potrebe družine, stane 45 dolarjev (približno 41,40 evra), občasno je cena padla na 26 dolarjev, kar je približno 23,90 evra. Za eno samo jajce je bilo treba plačati pet dolarjev (približno 4,60 evra).
Hrana za fotografije
Ti nenadni »izbruhi« trgovskega blaga niso naključni. Namenjeni niso prehranjevanju prebivalstva, temveč zapolnitvi tržnic, da jih je mogoče fotografirati in posneti v času naraščajočega svetovnega pritiska.
Ko blago enkrat vstopi v Gazo, gre skozi verigo posrednikov: izraelskih dobaviteljev, ki že na začetku določijo oderuške cene, trgovcev, ki morajo plačevati podkupnine ali »varščino« oboroženim skupinam, in špekulantov, ki zaloge skrivajo za poznejšo preprodajo. Do trenutka, ko hrana pride na police, njena cena tako naraste, da postane luksuz.
»Izrael ve, da je velika večina Palestincev zdaj brezposelna in popolnoma odvisna od pomoči. Krutost se ne skriva le v bombah ali blokadi, ampak tudi v načinu, kako se poigrava z našimi potrebami – z vstopom nekaj dobrin, namenjenih predvsem posmehu in ponižanju,« še navaja Abušaviš in dodaja, da se svet raje tolaži z izraelskimi posnetki »polnih« tržnic, kot da bi priznal grenko resnico.
