Povzdigovanje ustaškega gibanja v hrvaški javnosti ni več novica. Geslo iz časov hrvaške ustaške države NDH »Za dom spremni« (»Za dom pripravljeni«) grmi z vseh koncev: z nogometnih stadionov, koncertov in javnih shodov ter iz gostinskih lokalov, z družbenih omrežij in celo iz sabora ter otroških iger. Nekateri politiki, duhovniki in javne osebnosti kar tekmujejo, kdo bo bolj relativiziral mračno ideologijo, ki je bila poražena pred 80 leti. Njeno simboliko poskušajo potrditi tudi kot neizogiben del domovinske vojne, čeprav je bilo ustaško usmerjenih braniteljev le za vzorec, če sploh.
V Banskih dvorih vztrajajo pri famoznem pojasnilu o dvojnem pomenu ustaškega pozdrava, ki ga je zapisala vladna komisija za soočanje s posledicami vladavine nedemokratičnih režimov: geslo »Za dom pripravljeni« in simboli, ki se nanašajo na drugo svetovno vojno, takratno NDH in njeno rasistično ideologijo, so nesprejemljivi ter pomenijo kaznivo dejanje. Če pa se nanašajo na spominske slovesnosti, povezane z domovinsko vojno med letoma 1991 in 1995, se lahko uporabljajo.
Tudi nogometni selektor je pristavil svoje
Po koncu domovinske vojne se je zloglasen duh ustaštva kot oblika skrajnjega nacionalizma in sovraštva v javnosti občasno pojavljal predvsem na športnih prireditvah oziroma na navijaških pohodih ter na shodih marginalnih političnih strank in veteranskih združenj HOS-a, pa tudi na koncertih razvpitega Marka Perkovića Thompsona. Simbole je bilo videti tudi na mnogih zidovih, kjer so se pojavljali grozljivi ustaški grafiti, pogosto s prepoznavno črko U in križem.
Sunkovito pa so se razširili in postali del vsakdana ob Thompsonovem nastopu na zagrebškem hipodromu pred polmilijonskim občinstvom prejšnji mesec. Po tem dogodku je uporabo ustaškega pozdrava upravičil celo premier Andrej Plenković, ko je spomnil na sodno odločbo, ki navaja, da je na začetku Thompsonove pesmi Bojna Čavoglave sprejemljiv, ker da je sestavni del umetniškega dela. S takšno politično instrumentalizacijo so praktično zamegljene meje dvojnega pomena – uporabi pozdrava v vsakdanjem življenju je prižgana zelena luč.
Tako se ustaštvo javno poveličuje kot najvišja stopnja domoljubja, kar poglablja protislovja in delitve v družbi. Selektor nogometne reprezentance Zlatko Dalić je po Thompsonovem koncertu v Sinju ob proslavi 30. obletnice operacije Nevihta denimo dejal, da »sem ponosen, da se je naša mladina spet prebudila, ne glede na napade glasne manjšine, ki nas nenehno žali, ki ne ljubi in noče Hrvaške«. Ta izjava je v javnosti sprožila številne odzive.
Nagovarjanje mladih, ki iščejo lastno identiteto
Levica zdaj sramežljivo opozarja na nevarnost toleriranja revitalizacije ustaštva in se sklicuje na ustavo, v kateri je sodobna Hrvaška jasno opredeljena v skladu z vrednotami antifašizma in zavračanja totalitarne dediščine. Ustavno sodišče je ustaški pozdrav večkrat označilo za protiustaven ne glede na kontekst, ker spodbuja sovraštvo. Institucije, zlasti sodišča, imajo na voljo najmanj štiri zakone za kaznovanje uporabe pozdrava in razkazovanje simbolov NDH. Očitno pa ne zadoščajo, sodna praksa ni enotna, kar je znak institucionalne šibkosti in neodločnosti pri soočanju z ekstremizmom. Thompsonovima koncertoma v Zagrebu in Sinju je sicer sledilo več policijskih ovadb zaradi uporabe ustaških simbolov, a sodnih epilogov še ni.
Sociologi ob tem poudarjajo, da v družbi poteka proces revizionizma oziroma zgodovinske reinterpretacije, da bi ustvarili bolj pozitivno podobo NDH in ustaškega režima. Ocenjujejo, da se ustaški simboli včasih uporabljajo kot sredstvo politične provokacije ali mobilizacije določenih skupin, zlasti mladih, ki iščejo identiteto in pripadnost, v izobraževalnem sistemu pa jih niso podrobno seznanili z zločinskim značajem NDH. Primer s Hajdukove nogometne tekme domačega prvenstva v Splitu, ko je 10.000 ljudi znova in znova na vse grlo vpilo »Za dom pripravljeni«, najbolj zagreti pa so medtem zažigali srbske zastave, kaže, da pojav ni več marginalen, temveč vse bolj skrb vzbujajoč, in da odpira prostor za nadaljnjo radikalizacijo.
