O umrlem zadnjem staroselcu ni znanega veliko: ne kateri jezik je govoril ne kako se je imenovalo njegovo ljudstvo ali kako mu je bilo ime. Bil je zadnji preživeli član svoje skupnosti po genocidu, ki so ga nad ljudstvom izvedli brazilski priseljenci v obdobju od 70. do 90. let prejšnjega stoletja. Mož je zadnjih dvajset let preživel v osami, preživljal pa se je z lovom in nabiralništvom. Julija so ga člani organizacije Funai našli mrtvega v njegovem bivališču.
Domorodske skupnosti
so v nevarnosti
Člani organizacije Funai so moškega spremljali od leta 2018 in z njim občasno stopili v stik z namenom ozaveščanja javnosti o grožnjah, s katerimi se soočajo domorodske skupnosti, ki živijo na zgodovinsko ključnih in zaščitenih območjih. Ta območja zajemajo 13 odstotkov brazilskega ozemlja. Po zadnjem štetju sta v Braziliji 702 takšni območji. Prebivalci in njihov starodavni življenjski prostor so kljub uradni državni zaščiti tarča nezakonitih vdorov naseljencev in rudarskih ter gozdarskih podjetij. Pripadniki skupnosti se vsak dan soočajo s krčenjem svojega življenjskega prostora, pogosto pa zaradi nasilnih vdorov izgubijo življenje.
»Moški iz luknje«, kot so ga poimenovali člani organizacije, je dobil vzdevek po ozkih in skoraj dva metra globokih luknjah, ki so jih našli v vsakem domovanju, ki ga je zapustil. Raziskovalci so najprej predvidevali, da je luknje uporabljal za lovljenje živali ali kot skrivališče, kasneje pa so ugibali, da so bile morda duhovnega pomena. Njegovo truplo so odkrili v viseči mreži, obloženo s pisanimi ptičjimi peresi. Predvidevajo, da je skoraj 60-letni moški umrl naravne smrti in je bil nanjo pripravljen.
V samotarsko življenje je bil prisiljen zaradi genocida
Po travmatični izgubi svoje skupnosti je mož zavračal vsakršne stike z zunanjim svetom. Občasno je preselil svoje bivališče in gradil slamnate koče za zavetje. Lovil je divjad, nabiral sadje in med, med drugim je sadil koruzo in manioko. Z leti so znotraj njegovega teritorija odkrili nekaj več kot 50 takšnih koč. Funai je zato nekaj več kot osem hektarjev njegovega ozemlja razglasil za zaščitene in poskusil preprečiti nelegalne vdore. Njegovo truplo so prepeljali v brazilsko mesto Porto Velo na obdukcijo, da bi ugotovili vzrok smrti. Aktivisti in pripadniki nevladnih organizacij za zaščito staroselcev in njihove kulture pa zahtevajo, da moža pokopljejo tam, kjer je preživel svoje življenje. Prav tako želijo, da oblasti nemudoma zaščitijo območje, saj obstaja nevarnost degradacije in napadov.
Organizacije, ki s svojim delom ščitijo domorodske skupnosti, ocenjujejo, da je preostalih skupnosti od 235 do 300, natančnega števila pa zaradi omejenih stikov ljudstev z naseljensko družbo nimajo. Pripadniki teh skupnosti živijo izolirano in ohranjajo svoj tradicionalni način življenja. Kljub poskusom različnih organizacij, kot je Funai, so bili zgodovinsko tarče organiziranih vladnih kolonizacij in nasilnih napadov rančerjev ter gozdarjev. Območje ob brazilski meji z Bolivijo je bogato z naravnimi dobrinami in glede na komercialne interese deluje kot neizkoriščeno.
Raziskovalci predvidevajo, da globoko v brazilskem pragozdu živi vsaj 30 skupin, o katerih zunanji svet ne ve skoraj ničesar. Aktivisti in organizacije pozivajo, naj se območje Tanaru ohranja v sedanjem stanju. Želijo, da se izvedejo arheološke in antropološke raziskave, ki bodo osvetlile ozadje in način življenja pokojnega moža.
Število ogroženih skupnosti narašča od leta 2018, ko je oblast v Braziliji prevzel desničarski predsednik Jair Bolsonaro. Med svojo kandidaturo je večkrat jasno izrazil prezir do domorodnih ljudstev, pred prevzemom položaja pa je obljubil, da domorodcem ne bo dal niti kvadratnega centimetra zemlje več.
