New York Times je danes objavil zgodbo o tajni misiji, ki jo je zaradi delikatnosti moral potrditi sam ameriški predsednik Trump. V mrzli zimski noči v začetku leta 2019 je namreč elitna enota ameriških mornariških specialcev, znana kot Navy Seals, tiho zdrsnila na skalnato obalo Severne Koreje. Njihova misija je bila tvegana, želeli pa so doseči, da bi Združenim državam zagotovii ključno strateško prednost v jedrskih pogajanjih. Namesto tega se je končala s streli v temi, smrtjo neoboroženih Severnih Korejcev in naglim umikom, ki je ostal skrit pred javnostjo – vse do danes.
Kot pišejo v omenjenem časniku, je bila operacija zasnovana za namestitev najsodobnejše elektronske naprave, ki bi ameriškim obveščevalnim agencijam omogočila neposreden vpogled v komunikacije severnokorejskega voditelja Kim Jong Una. V času, ko so odnosi med Washingtonom in Pjongjangom nihali med zgodovinskimi srečanji in grožnjami z jedrskim uničenjem, bi takšen vir informacij predstavljal neprecenljivo prednost.
Astronomska cena
Toda cena za to je bila astronomska. Pošiljanje ameriških komandosov na severnokorejsko ozemlje je pomenilo tveganje, ki bi v primeru odkritja lahko vodilo v takojšen propad diplomacije, zajetje talcev ali celo v vojaški spopad z jedrsko oboroženo državo.
Za izvedbo te naloge je bila izbrana ista enota, ki je leta 2011 v Pakistanu likvidirala Osamo bin Ladna.
Meseci priprav in vaj niso mogli preprečiti, da se je skrbno načrtovana operacija v nekaj trenutkih sesula v prah.
Ko so specialci, opremljeni z očali za nočno gledanje in oblečeni v črne neoprenske obleke, dosegli obalo, za katero so verjeli, da je zapuščena, se je iz teme nenadoma pojavil severnokorejski čoln. Svetlobni snopi svetilk so preiskovali vodno gladino. V strahu, da so bili odkriti, so ameriški vojaki odprli ogenj. V nekaj sekundah so bili vsi na čolnu mrtvi. Prisluškovalna naprava pa, kot trdi časnik, ni bila nikoli nameščena.
Kompleksen načrt
Načrt je bil izjemno kompleksen: jedrska podmornica, dolga skoraj dve nogometni igrišči, se je prikradla v severnokorejske vode. Z nje naj bi izpustili dve majhni podmornici, v katerih so se specialci približno dve uri vozili potopljeni v ledeno mrzli vodi, preden so priplavali do obale.
Vendar je imela ekipa eno ključno omejitev: delovali so skoraj na slepo. Običajno imajo specialne enote med misijami nad seboj drone, ki v živo prenašajo sliko visoke ločljivosti. V Severni Koreji bi bil vsak dron takoj opažen. Zanašati so se morali na satelitske posnetke z večminutno zamudo, brez možnosti sprotne komunikacije, da ne bi izdali svojega položaja.
Ko sta se mini podmornici približali obali, je šlo po navedbah narobe več stvari. Ena od podmornic je zgrešila predvideno točko pristanka in se je morala obrniti, pri čemer je motor morda povzročil valovanje, ki je pritegnilo pozornost bližnjega čolna. Specialci na obali so medtem spregledali posadko na čolnu, saj so imeli na sebi mokre obleke, ohlajene z morsko vodo, zaradi česar jih senzorji za toploto na očalih za nočno gledanje niso zaznali.
Trupla ribičev
Ko je eden od Severnih Korejcev skočil v vodo, je vodja ameriških vojakov na obali sprejel usodno odločitev. Brez besed je usmeril svojo puško in ustrelil. Drugi so mu sledili. Misija je bila v trenutku kompromitirana.
Po streljanju so specialci preverili čoln in ugotovili, da žrtve – po navedbah virov ameriškega časnika naj bi šlo za dve ali tri osebe – niso bili vojaki, temveč verjetno civilisti, potapljači, ki so nabirali školjke. Trupla naj bi potisnili v vodo in jim z noži prebodli pljuča, da bi potonila in tako prikrili sledi.
Ekipa se je vrnila na podmornico, nato pa z vso hitrostjo izginila na odprto morje. Ameriški sateliti so takoj zatem zaznali povečano vojaško aktivnost na območju, toda Pjongjang ni nikoli javno komentiral dogodka.
