Trgovinska vojna: ZDA kot poraženke

Dodal je, da se bo ta simbolično zelo pomemben ameriški proizvajalec motorjev še hitreje razvijal pod njegovim vodenjem države. »Vem, da vam gredo posli zdaj zelo dobro od rok,« je dejal, »in v naši državi je zdaj zelo veliko energije, drugače kot v vseh teh premnogih preteklih mesecih.«

Kakšna sprememba po enem letu! Harley-Davidson je nedavno napovedal, da bo del proizvodnje in dejavnosti preselil v države, ki ne bodo izpostavljene povračilnim ukrepom Evropske unije kot odgovoru na Trumpove carine na uvoz jekla in aluminija. Trump je nato po Twitterju sporočil, da je »presenečen, da je Harley-Davidson od vseh podjetij prvo, ki maha z belo zastavo«. Nato pa dal obljubo, ki je ne more držati: »Navsezadnje podjetje ne bo plačalo carin ob izvozu v EU.«

Pozneje je Trump v nekem drugem tvitu neresnično zatrdil: »V začetku tega leta so v Harley-Davidsonu dejali, da bodo velik del proizvodnje in svoje dejavnosti preselili iz svoje tovarne v Kansas Cityju na Tajsko.« Pri tem pa »so uporabili nove carine/trgovinsko vojno samo kot izgovor«. V resnici je podjetje, ko je napovedalo zaprtje tovarne v Kansas Cityju (Missouri), sporočilo, da bo to proizvodnjo in te svoje dejavnosti preselilo v York (Pensilvanija). Kakorkoli že, Trumpov argument je absurden. Če podjetja sprejemajo odločitve zato, ker predvidevajo, kakšne bodo posledice njegovih napovedi, da bo sprožil trgovinsko vojno, potem trgovinska vojna ni le izgovor.

V drugem tvitu je Trump prešel na grožnje in posvaril: »Harley mora vedeti, da ne bo mogel prodajati nazaj v ZDA, ne da bi plačal velik davek!« To pa je spet absurdno: vsa logika Harley-Davidsona pri selitvi proizvodnje v države, ki niso izpostavljene carinam EU, je, da brez carin prodaja motorje Evropejcem.

V zadnjem tvitu pa je Trump odredil, da: »Neki Harley-Davidson nikoli ne sme proizvajati v neki drugi državi – nikoli!« Nato pa je napovedal uničenje podjetja in s tem delovnih mest njegovih zaposlenih: »Če proizvodnjo selijo v tujino, boste videli, bo to začetek konca – predali so se, obupali so! Avra bo izginila in obdavčeni bodo tako, kot še nikoli pred tem!«

Odveč je reči, da nič od tega ni normalno. Trumpove izjave so polne zaničevanja pravne države. In nobena od njih se ne dvigne do ravni česarkoli, kar bi bilo mogoče imenovati trgovinska politika, kaj šele strateško vodenje države. Zdi se, kot da bi se vrnili v čas Henrika VIII., impulzivnega in osebnostno motenega monarha, ki je bil obkrožen s skupino plutokratov, lizunov in laskačev, ki so skušali napredovati v karieri, obenem pa ohranjati državo nad vodo.

Trump je očitno nesposoben opravljati dolžnosti, povezane s svojim položajem, tako, kot je treba. Ameriški predstavniški dom in senat bi morala začeti postopek impeachmenta in ga odstaviti s položaja predsednika ZDA – ker je med drugim kršil klavzulo o prejemkih iz ameriške ustave. Poleg tega bi se moral podpredsednik Mike Pence že zdavnaj opreti na 25. amandma, ki predvideva odstavitev predsednika, ki ga večina članov kabineta ocenjuje za »nesposobnega, da izvaja oblast in opravlja dolžnosti, ki mu jih nalaga njegova funkcija«.

In vendar si ne predsednik predstavniškega doma kongresa Paul Ryan ne vodja senatne večine Mitch McConnell ne Pence niso upali narediti ničesar glede Trumpovega napada na ameriško demokracijo. Republikance hromi bojazen, da bodo, če se obrnejo proti Trumpu, ki ga trenutno podpira okoli 90 odstotkov strankine volilne baze, doživeli poraz na novembrskih kongresnih volitvah sredi predsedniškega mandata.

Prijetno je misliti, da bodo volitve vse uredile. Toda demokratska stranka potrebuje vsaj šestodstotno prednost, da bi lahko spet dobila prevlado v predstavniškem domu, in to zaradi volilnih okrajev, ki so jih samovoljno oblikovali republikanci. Demokrati pa se morajo soočiti tudi z neugodno volilno geometrijo v senatnih volitvah. Ravno zdaj 49 senatorjev, ki sedijo v vrstah demokratov, predstavlja 181 milijonov ljudi, medtem ko 51 senatorjev, ki sedijo v vrstah republikancev, predstavlja samo 142 milijonov ljudi.

Poleg tega so ZDA znane po majhni volilni udeležbi na volitvah sredi predsedniškega mandata, kar bi lahko škodilo predvsem demokratskim kandidatom. Sploh pa so Trump in republikanci v kongresu vodili ZDA v času relativnega gospodarskega razcveta, kar so podedovali od prejšnjega predsednika Baracka Obame, a zelo radi trdijo, da je to njihova zasluga.

Nenazadnje ni mogoče prezreti faktorja strahu. Številni Američani so redno žrtve propagandnih kampanj na družbenih omrežjih in televiziji, propagande, ki nagovarja njihove najnižje instinkte. Prepričani ste lahko, da bodo v tem volilnem ciklu, tako kot je bilo v preteklosti, starejši beli volilci nenehno pitani z bombastičnimi obroki o grožnji, ki jo pomenijo priseljenci, ljudje druge barve kože, muslimani in preostale pošasti, ki jih je Trump uporabljal za svoje volilce (kadar jim ne prodajajo lažnih zdravil proti sladkorni bolezni in precenjenih zlatih skladov).

Ne glede na to, kaj se bo zgodilo novembra, je jasno, da se je ameriško stoletje končalo 8. novembra 2016. Tega dne so ZDA prenehale biti največja svetovna supersila – garant miru, blaginje in človekovih pravic po svetu, sicer nepopoln garant z napakami, a konec koncev vendarle z dobrimi nameni. Ameriški dnevi Kindlebergerjeve hegemonije so zdaj ostali za ZDA. Kredibilnosti, ki so jo izgubili trumpisti – ki so jih podpirali Rusija in ameriški elektorji – ne bo mogoče nikoli več pridobiti nazaj.