Ideje o iskanju in celo dvigu Titanika so se pojavile praktično takoj po tem, ko se je zaradi trka z ledeno goro potopil na poti iz Velike Britanije v Ameriko, vendar tehnologija takrat ni omogočala niti potopa na globino 3800 metrov, kaj šele najdbo razbitine.
Prvi resni poskusi lociranja Titanika so se pojavili v 70. letih minulega stoletja, ko je bila tehnologija sonarja že dodobra razvita, vendar so bili neuspešni. Do razbitine si je želelo priti tudi podjetje Walt Disney, a je podvig zaradi prevelikih stroškov opustilo. Med letoma 1980 in 1983 sta Titanik v več ekspedicijah iskala tudi ameriški teksaški naftni mogotec Jack Grimm in raziskovalec William Ryan. Ladjo sta iskala s pomočjo »širokega« sonarja in sta, kot so ugotovili kasneje, dejansko z napravo prečila razbitino ladje, vendar je zaradi tehničnih težav nista zaznala.
Kar 73 let tako ni bilo jasno, kje natančno v globinah Atlantika leži najbolj znani parnik na svetu. Preživele v čolnih in na drugih plavajočih razbitinah je namreč morje do prihoda ladij Carpathia in Roston že odplavilo stran od mesta potopa, zato je bilo območje iskanja veliko 500 kvadratnih kilometrov.
»Košnja trate« in odkritje razbitine
Leta 1985 pa se je raziskovanja lotila francosko-ameriška odprava. Raziskovalci so uporabili kamero, s katero so skenirali morsko dno v bližini domnevnega mesta potopitve – po dolgih, stopničastih poteh. Metoda iskanja je dobila ime »košnja trate«, piše nemški portal ZDFheute.
Prvega septembra 1985 okoli 1. ure zjutraj jim je končno uspelo: kamera je posnela tako imenovani enojni kotel, ki je bil jasno prepoznaven kot del Titanika. Kmalu zatem so našli pravo razbitino: ogromen premec in krmni del z motorji, razlomljen na dva dela in oddaljen približno 600 metrov.
Odkritje kotla leta 1985:
Ko sta lani dve podmornici fotografirali in pregledali Titanik ter okoliško polje razbitin, je bila to že 31. odprava k razbitini. Od leta 1987 je družba RMS Titanic izvlekla več kot 5500 artefaktov, ki so še vedno na ogled po vsem svetu. Razbitina Titanika je sicer izgubila del svoje znamenite ograje na premcu. To je pokazala nedavna potapljaška odprava.
Leta 1995 je režiser James Cameron na globini 3800 metrov posnel filmske prizore za svojo uspešnico Titanik. Tam sta nastala tudi dva filma IMAX (Titanica in Duhovi Titanika).
Prvi posnetki potopljenega Titanika:
Zakaj nas stara razbitina še vedno zanima?
Zgodba o Titaniku je polna usod ljudi, ki se dotaknejo skoraj vsakega izmed nas. Čisto nova ladja, takrat največja na svetu, se potopi na svoji prvi plovbi. Na krovu so bili tako bogati kot revni, umrli so tako bogati kot revni.
Pot do rešilnih čolnov ali v smrt je bila polna krivic in naključij. Na stotine biografij čaka, da jih pripovedujemo – nekje med junaštvom in dolžnostjo, vztrajnostjo, srečo in nesrečo.
Razbitina je tudi spomenik, ki s fotografijami in videoposnetki pripoveduje zgodbo o potopitvi. Je del podvodne kulturne dediščine pod zaščito Unesca. Vendar počasi razpadajoča ladja še vedno skriva marsikatero skrivnost: notranjost Titanika ostaja večinoma neraziskana.
Smrtonosni potop do Titanika
Pred dvema letoma je pet pustolovcev z življenjem plačalo za svojo željo po ogledu Titanika: trije turisti, francoski strokovnjak za Titanik in pilot so umrli, ko je potopna kapsula Titan implodirala na globini več kot 3000 metrov.
Več dni ni bilo jasno, ali je peterica še živa ali ne, dokler niso roboti na morskem dnu odkrili ostankov plovila. Tudi ta nesreča ljudi privlači.
Fascinacija se nadaljuje
Raziskovanje razbitin Titanika se kljub tragediji nadaljuje. Ameriški milijarder Larry Connor gradi novo podmornico, ki bi bila lahko končana prihodnje leto. Tokrat bo tlačni trup večinoma izdelan iz akrila. V prozorni krogli se bosta po dva turista lahko počutila bližje Titaniku kot kdor koli kadar koli prej.
Fascinacija nad Titanikom se zdi neizmerna – vsaj v tem primeru, saj bo Connor za svojo podmornico namenil okoli 20 milijonov evrov.
