»Ta nosečnost ni taka kot prejšnji. Ne morem občutiti veselja, kot sem ga ob zadnji nosečnosti. Ne morem načrtovati prihodnosti in sanjati o tem, kam bo moj otrok hodil v šolo in kako bom uredila njegovo sobo. V Gazi se v teh dneh lahko sprašujem le, ali bom našla hrano, ali bo moj otrok živ in zdrav ter kako bo roditi v šotoru,« pravi Nour.
Veselje, ki ga je doživljala ob prejšnjih dveh porodih, so zamenjali depresija, strah in tesnoba. Razselitev je družino pahnila v revščino, hrane primanjkuje, njeno zdravje pa je kritično opešalo; med drugim je zaradi hude izčrpanosti in podhranjenosti začela krvaveti. Zdravniki so njeno nosečnost označili kot visoko tvegano. Čeprav so možnosti, da bo splavila, velike, v bolnišnicah ni več prostora in ne more dobiti primerne oskrbe. »Neprestano se sprašujem, kje bom rodila, ali bo otrok zdrav in ali bo sploh preživel v šotoru. Zaradi pomanjkanja hrane sem omotična, večino časa spim in se tresem,« pravi.
Pred vojno je njen mož delal kot optik v največji bolnišnici, družina je imela lepo življenje z dvema otrokoma, starima šest in štiri leta. Nato je vojna uničila njihov dom, mož pa je izgubil službo. Po tednih bombardiranj in obstreljevanj so morali zapustiti mesto Gaza in se preseliti v šotor pri Nuseiratu, njeno zgodbo opisujejo v britanskem Guardianu.
»Včasih smo razmišljali o prihodnosti svojih otrok, danes pa le še o tem, kako preživeti dan in kaj bomo jedli. Zelo dobro se zavedam, da lahko umrem zaradi podhranjenosti ali zapletov med nosečnostjo. Prav tako ne morem vedeti, ali bo preživel otrok,« zaskrbljeno razlaga Nour.
