Slobodan Milošević je odigral pomembno vlogo pri razpadu Jugoslavije in izbruhu vojn na Balkanu. Vzpon na politično sceno je začel že sredi 80. let minulega stoletja, leta 1989 pa je postal predsednik predsedstva Socialistične republike Srbije.
Njegova politika je bila usmerjena v centralizacijo oblasti in spodbujanje srbskega nacionalizma, kar je prispevalo k razpadu skupne države. V 90. letih je podpiral srbske sile v vojnah na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, med letoma 1998 in 1999 pa tudi v spopadih na Kosovu.
Nasilje na Balkanu je ustavilo Natovo bombardiranje Srbije leta 1999. To Miloševića, čigar oblast je oslabela zaradi gospodarskega zloma, korupcije in izolacije Srbije, ni strmoglavilo z oblasti. Odstopil je šele leto pozneje, po volitvah za predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ).
Uradno je na volitvah 24. septembra 2000 zmagal za nekaj glasov, a je opozicija s protikandidatom Vojislavom Koštunico temu nasprotovala, trdeč, da je zmagal s prevarami in poneverbami. Začeli so organizirati protestne shode, ki so vrhunec dosegli 5. oktobra 2000 v Beogradu z več kot pol milijona protestniki.
Izročitev mednarodnemu sodišču za vojne zločine
V Miloševićevih poskusih, da proteste zatre s silo, sta umrla dva človeka, 103 ljudje so bili ranjeni, vojska mu je odpovedala poslušnost. Dan pozneje je prek državne televizije priznal poraz in čestital za zmago Koštunici, ki je kot novi predsednik ZRJ zaprisegel 7. oktobra.
Demokratične srbske oblasti so Miloševića junija 2001 izročile haaškemu Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je bil obtožen zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov v vojnah na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu. Konca sojenja ni dočakal, saj je zaradi težav s srcem in visokim krvnim tlakom 11. marca 2006 umrl v priporu v Haagu.
Četrt stoletja po padcu Miloševića je vse isto, samo njega ni več, danes pravi Jakša Šćekić, dober poznavalec političnih razmer na Balkanu, ki je bil med drugim vodja dopisništva britanskega Sky Newsa za Vzhodno Evropo, nato pa je prešel v beograjsko dopisništvo tiskovne agencije Reuters.
Leta 2012 je oblast osvojila Srbska napredna stranka, s tem pa se je začel vzpon nekdanjega Miloševićevega ministra za informiranje Aleksandra Vučića, ki je danes predsednik države, pred tem pa je bil premier.
"5., 6. in 7. oktobra 2000 so bili ljudje polni optimizma, mnogi Srbi so se vrnili iz tujine, misleč, da bo boljše in drugače. Nato pa je nekdo, ki je najbolje vedel, kako preprečiti razvoj Srbije, ubil premierja Zorana Đinđića," je za STA dejal srbski analitik.
Đinđić, prvi demokratično izvoljeni srbski premier, je zagovarjal demokratične reforme in vstop Srbije v Evropsko unijo. Atentat nanj leta 2003 je te procese zaustavil, optimizem pa je po besedah Šćekića izginil.
Razdeljena in šibka opozicija
Srbija je z Vučićem dobila še nevarnejšega avtokrata od Miloševića, pod katerim bi bil razpad Jugoslavije veliko bolj krvav, država pa je z izjemo gospodarstva v slabšem položaju kot pred četrt stoletja. Raste protievropsko gibanje, ki se spreminja v nacionalistično, država pa počasi, a zanesljivo drsi v avtoritarni sistem oz. diktaturo, opozarja analitik.
V času Miloševića je Srbija imela neodvisne medije ter opozicijske figure, kot so Đinđić, Vuk Drašković in Vesna Pešić, Vučić pa je po besedah Šćekića suspendiral parlamentarno življenje in prevzel nadzor nad skoraj celotnim medijskim prostorom, medtem ko je današnja opozicija razdeljena, šibka in brez programa.
"Vučić nadzoruje vse razen N1 in Nove, pri čemer si prizadeva, da bi ugasnil tudi ta dva medija. Javni servis danes ne obstaja, tabloidi pa so njegova propagandna glasila," je še dejal Šćekić in Srbijo primerjal s Titanikom, ki počasi, a zanesljivo tone ter nima dovolj moči, da bi zamenjal kapitana.
Optimizem se je v državo delno vrnil s protivladnimi študentskimi protesti, ki so se začeli po lanskem padcu nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu, v katerem je umrlo 16 ljudi.
Čeprav so študenti morda edino upanje, Šćekić opozarja, da so njihovi protesti ideološko preveč raznoliki, da bi bili študenti lahko povsem enotni, za premik države naprej pa bi bili poleg odhoda Vučića potrebni tudi drugi rezi.
V Srbiji so na visokih položajih, tako na oblasti kot na drugih področjih, ostali številni visoki predstavniki iz časa prejšnjega režima, kar Ščekić ocenjuje kot zgodovinsko napako. Poleg Vučića je med njimi denimo notranji minister Ivica Dačić, ki je bil, preden je leta 2006 prevzel njeno vodenje, tiskovni predstavnik Miloševićeve socialistične stranke.
"Srbija ne bo napredovala, dokler ne prepovejo Srbske radikalne stranke in socialistov. Ta rez je treba narediti, ne samo zato, ker so zdaj pijavke te družbe, ampak ker je to odmik od mračne zgodovine 90. let," je opozoril. Ob tem je dodal, da mora Srbija poleg tega obračunati z zločini na Kosovu in priznati odgovornost zanje.
V tujini zagotavlja mir, doma žali in zmerja
Milošević je po koncu spopadov na Kosovu kmalu odšel. Po prepričanju Šćekića se je to zgodilo zato, ker je izgubil vse vojne in ker je tedaj obstajal konsenz med Rusijo in Ameriko, da mora oditi.
Danes, ko so svetovne okoliščine drugačne kot pred 25 leti, obstaja mednarodni konsenz, da mora Vučić ostati. Izpolnjuje namreč vse, kar od njega zahtevajo tako EU in ZDA kot Rusija.
Rusiji Vučić ustreza kot motilni faktor na Balkanu, EU pa za mir potrebuje avtokrata, ki "drži vse pod nadzorom kot v ekonom loncu in vsake toliko časa malo spusti pritisk".
"Ko gre za zahteve EU in ZDA glede Kosova je Vučić priznal vse razen uradne neodvisnosti, med drugim diplome, mejne prehode, telefonsko številko, obenem pa ne nudi resnega odpora razen verbalnega nasprotovanja, niti ko Priština prevzema vzporedne srbske institucije na severu države," je naštel analitik.
"Vučić je zelo spreten politik, ki dobro pozna razloge in vzroke Miloševićevega padca in se jim hoče izogniti. Zagotavlja mir in daje EU vse, doma pa jo žali in zmerja, pri čemer vsi vedo, da je to za domačo rabo, zato ne pritiskajo nanj," je še dejal Ščekić, ki je prepričan tudi, da EU ni toliko do človekovih pravic in razvoja demokracije v Srbiji, da bi ob svojih težavah drugje dobila še eno krizno žarišče.
