Močni trakovi, zasnovani za to, da si jih v primeru hudih poškodb vojaki zategnejo na okončino nad rano, da bi preprečili izgubo krvi, so izjemen izum in so rešili na tisoče življenj. V množični uporabi so od začetka tega stoletja, ko so jih Američani začeli uporabljati v vojnah v Iraku in Afganistanu. Odtlej so postali standardni del opreme večine modernih vojsk.
Večina amputacij nepotrebnih
Toda podatki z bojišč v Ukrajini kažejo, da je prav ta pripomoček povezan s številnimi nepotrebnimi amputacijami. Med približno 100.000 amputacijami naj bi jih bilo kar 75.000 nepotrebnih in neposredno povezanih z neustrezno rabo teh podvez, ocenjuje Rom A. Stevens, upokojeni zdravnik ameriške mornarice, ki je služil v večini ameriških vojn zadnjih treh desetletij, danes pa kot prostovoljec dela v Ukrajini.
»Vidim primere, v katerih so bile podveze nameščene po več dni, pogosto pri krvavitvah, ki bi jih lahko ustavili z drugimi metodami. Ker v tem času tkivo odmre, kirurgi nimajo druge izbire kot amputirati ud,« je povedal za The Telegraph.
Ameriški vojaki so te trakove uporabljali na bojiščih, s katerih je bila mogoča hitra zračna evakuacija. Od nastanka poškodbe in namestitve podveze do prihoda na mizo vojaške bolnišnice je večinoma minila manj kot ena ura. Če se je izkazalo, da je bila podveza nepotrebna, so jo pravočasno odstranili in posledic ni bilo.
V Ukrajini so razmere precej drugačne. Zaradi dronov zračna evakuacija največkrat ni mogoča, zato ranjene vojake evakuirajo po kopnem. Pot traja bistveno dlje, kar močno poveča nevarnost nastanka dodatnih poškodb zaradi podvez.
Poznavalci pravijo, da je tovrstna raba podvez povezana z več deset tisoč amputacijami, ki v resnici sploh ne bi bile potrebne. To je potrdila tudi študija, ki jo je leta 2022 opravil žilni kirurg Vladislav Jacun. Izkazalo se je, da je imela le četrtina vseh ranjencev, ki so jih v bolnišnice pripeljali z nameščenimi podvezami, poškodbe, ki so upravičevale njihovo rabo. »V vseh drugih primerih bi bila bolj primerna uporaba kompresijskega povoja,« poudarja kirurg.
Zdravnik Stevens, ki kot prostovoljec dela v bolnišnicah na območju Dnipra in Lviva, opozarja na še eno posledico neustrezne rabe podvez: porast mladih Ukrajincev, ki potrebujejo dializo. Kadar je podveza nameščena predolgo, tkivo odmre in začne sproščati toksine v krvni obtok, kar lahko preobremeni in poškoduje ledvice.
Oblikoval se je kult
Stevens, ki je sicer pomagal oblikovati ameriške vojaške smernice za uporabo teh izredno močnih podvez, obžaluje, da vojske danes na dajejo večjega poudarka presojanju, kdaj je takšno ukrepanje zares potrebno.
Glede pretirane zaverovanosti v ta pripomoček je dejal, da se je zaradi številnih srečnih zgodb izoblikovalo nerealno zaupanje vanj, ki meji že na kult. Opozarja, da bi ga morali uporabljati bolj zadržano.
Ameriški priročnik Tactical Combat Casualty Care (TCCC) za usposobljene vojaške bolničarje sicer močno spodbuja uporabo podvez in jih opisuje kot najboljšo metodo za obvladovanje smrtno nevarnih krvavitev. Smernice TCCC, ki jih je sprejel tudi Nato, so po ruski aneksiji Krima leta 2014 hitro postale del usposabljanja ukrajinskih vojaških in civilnih zdravstvenih delavcev.
»Če imate idealno bojišče, podveze delujejo. Toda če ga nimate – kot je v Ukrajini danes – se lahko zgodi tragedija. In to se tudi dogaja,« pravi. »Stotine tisoče podvez je bilo razdeljenih vojski, civilistom, gasilcem in policiji. Postale so kult. Ker so reševale življenja v Iraku in Afganistanu, ljudje menijo, da so odlična ideja,« dodaja.
Podveze pogosto nameščajo previsoko na udih, pravi Stevens. »Učijo jih, da naj jih namestijo visoko nad rano, kar vodi v zelo visoke amputacije, ki otežujejo poznejše nameščanje protez,« pravi. To ne preseneča, saj je v posodobljeni različici ukrajinskih smernic TCCC, ki so jih januarja 2024 razdelili oboroženim silam, izrecno priporočilo: »Podvezo namestite visoko in tesno na poškodovani ud.«
Natovi strokovnjaki v Ukrajini
Zaradi posledic nepravilne uporabe je Nato poslal skupino zdravniških in vojaških strokovnjakov v Ukrajino, da raziščejo »nesprejemljivo visoko stopnjo zapletov zaradi podvez z amputacijami, odpovedjo ledvic in celo smrtjo«.
Strokovnjaki poudarjajo, da podveze še vedno rešujejo življenja in jih ne gre opustiti. Treba pa bi bilo več govoriti o zmožnosti presojanja, kdaj je zares potrebna. Denimo takrat, kadar je ud popolnoma odtrgan ali tako hudo poškodovan, da ga ni mogoče rešiti – kar zahteva zdravniško presojo, pa tudi v primeru nenadzorovane arterijske krvavitve, ki je ni mogoče ustaviti z neposrednim pritiskom ali drugimi metodami.
»Ko je ukrajinski vojak ranjen, zanj skrbijo drugi vojaki, ki so v paniki. Vidijo kri in namestijo podvezo, ker jo pač imajo. Mi smo jim jih dali,« pravi Stevens. Opozarja, da bi bilo treba na novo napisati smernice in jih prilagoditi razmeram na ukrajinskih bojiščih. Ob tem se sicer zaveda, da gre za težavno nalogo. »V Ukrajini ni sistema za razvoj smernic. Pogosto preprosto vzamejo ameriške, britanske in Natove smernice ter jih dobesedno prevedejo,« pravi Stevens.
Podveze, ki so zdaj pogosto prva izbira, bi morale priti na vrsto kot zadnja rešitev, če zares ni nobenega drugega načina. »Vojaki in bolničarji morajo razumeti, da nameščanje podvez na ukrajinskem bojišču pogosto pomeni izgubo uda,« še pravi Stevens.
