»Po uničujočih poplavah je BDP Slovenije upadel za 11 odstotkov.« To je bil eden od vrste podatkov, s katerimi je evropski komisar za podnebje Wopke Hoekstra v sredo ob predstavitvi novih podnebnih ciljev Evropske unije opozoril na nujnost večje odpornosti na podnebne spremembe. Bistveni cilj, ki ga predlaga evropska komisija, je 90-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2040. To je nekakšna vmesna stopnja med letom 2030, ko želi EU izpuste CO2 zmanjšati za 55 odstotkov (do leta 2023 jih je sicer že za 37 odstotkov), in letom 2050, ko želi postati podnebno nevtralna, kar pomeni, da bo izpustila toliko toplogrednih plinov, kolikor jih bo tudi zajela.
Češka je prva rekla »ne«
V času, ko vnovič kot za šalo padajo temperaturni rekordi, je podpredsednica evropske komisije Teresa Ribera zagotavljala, da se želijo s predlogom novih podnebnih ciljev odzvati na to, kar državljane najbolj skrbi. Riberova in Hoekstra sta poudarjala, da gre zavzemanje za zmanjšanje toplogrednih plinov z roko v roki s prizadevanji za bolj odporno gospodarstvo in ohranitev konkurenčnosti. Nekatere članice pa so v postopku priprav predloga izražale skrbi, da bi lahko ambiciozni podnebni cilji ogrozili evropsko gospodarstvo. Med njimi so bile tudi ekonomske težkokategornice Nemčija, Francija, Italija, poleg njih pa tudi Poljska in Češka. Razmisleki so šli v smeri, da si Evropa ob grožnji z ameriškimi carinami in visokimi energetskimi stroški sedaj težko privošči še ambicioznejše podnebne cilje.
Za njihovo utišanje je evropska komisija pripravila prožnejši predlog, ki je – kot se je izrazil Hoekstra – manj robusten, kot je bil prvoten pred nekaj meseci. »Ne izbiramo med gospodarstvom in zeleno agendo, ampak sprejemamo oboje. Dogovor o 90-odstotnem podnebnem cilju naj nam bo jasen svetilnik, ki bo usmerjal naše prihodnje ukrepe,« je dejala podpredsednica komisije Teresa Ribera. Ta zagotovila niso prepričala češkega premierja Petra Fiale, ki je že sporočil, da novega evropskega cilja ne podpira.
Cilj 90-odstotnega znižanja CO2 je zgolj okviren krovni predlog, ki mu morajo slediti še zakonodajni predlogi o tem, kako konkretno ga doseči. Za to bo po ugotovitvah evropske komisije treba zagotoviti številne dejavnike, kot sta zagotavljanje konkurenčnosti evropske industrije in večji poudarek na pravičnem prehodu, ki ne bo nikogar puščal zadaj.
Pri doseganju novih ciljev do leta 2040 – te morajo potrditi članice in evropski parlament – naj bi države imele na voljo več prožnosti kot doslej, ko so lahko upoštevale le domače zmanjšanje toplogrednih plinov. V predlogu komisije se je znašel kontroverzni, a s pariškim podnebnim dogovorom dovoljen način, da bi članice svoje zmanjšanje izpustov CO2 dosegle tudi s financiranjem projektov razogljičenja v tretjih, revnejših državah. Od leta 2036 bi lahko tako dobljene ogljične dobropise do največ treh odstotkov celotnega 90-odstotnega zmanjšanja izpustov zabeležile sebi v prid.
Kritike dobropisov
S predlogom dobropisov niso zadovoljni pri skupini Evropskih zelenih v evropskem parlamentu. Bas Eickhout, sopredsedujoči Zelenih, je povedal: »Ne samo da je njihova učinkovitost zelo vprašljiva, ampak je njihova uvedba tudi gospodarska neumnost.« Po njegovem mnenju bi morali denar porabiti za ozelenitev evropske industrije. »Evropa ne bi smela biti celina, ki izvaža svojo podnebno odgovornost, temveč celina, ki izvaža podnebne rešitve,« je dodal.
Do ogljičnih dobropisov so zadržani tudi pri Socialistih in demokratih (S&D), kjer opozarjajo, da to sredstvo za doseganje cilja pomeni precejšnje tveganje. »Doseganje cilja za leto 2040 z domačimi ukrepi bo okrepilo dolgoročno konkurenčnost in energetsko neodvisnost Evrope, spodbudilo inovacije na področju čistih tehnologij in podprlo pravičen prehod za naše državljane. Mednarodni ogljikovi kuponi te koristi ogrožajo,« je menil Mohammed Chahim, podpredsednik S&D. Poslanec Evropske ljudske stranke Christian Ehler pa je opozoril, da cilj 90-odstotnega zmanjšanja CO2 nima večinske podpore ne v državah članicah ne v evropskem parlamentu.
