Islamska revolucija leta 1979 je v Iranu prinesla velike spremembe, zlasti za ženske. Eno najvidnejših področij teh sprememb so bila oblačila in zunanji videz žensk. Medtem ko je nekdanji šah v 30. letih 20. stoletja prepovedal nošenje tančice in celo ukazal policiji, naj ženskam nasilno odstranjuje rute z glave, je novi islamski režim v začetku 80. let uvedel obvezen kodeks oblačenja, ki je vsem ženskam nalagal nošenje hidžaba.
Kako je bilo pred revolucijo?
Pred islamsko revolucijo leta 1979 so iranske ženske, zlasti v urbanih središčih, kot je Teheran, uživale precejšnjo svobodo pri izbiri oblačil. Do konca 70. let je postalo moderno, da so ženske nosile mini krila, kratke hlače, oprijete kavbojke in bikinije. Televizija in revije so promovirale zahodno modo – krojene obleke, žive barve, gola ramena. Prav tako je bilo v trendu izpostavljanje trebuha. Na plažah so se predvsem mlade ženske sproščeno kopale in se nastavljale soncu v dvodelnih kopalkah.
Ličenje in urejanje pričeske sta bili nekaj povsem običajnega, moški pa so do leta 1977 lahko celo obiskovali ženske frizerske salone. Matere in hčere so skupaj zahajale v lepotne salone – to je bil simbol svobode in modernega življenjskega sloga.
»Danes ne bi videli moškega v ženskem salonu in ženske vedo, da si morajo pokriti lase, takoj ko stopijo na ulico,« poroča BBC in dodaja, da so se moški in ženske nekoč svobodno družili na univerzah, v knjižnicah, parkih in kavarnah.
Mini krila in kavbojke
Medtem ko so krajša krila in oprijete kavbojke navduševale mlajše generacije, so starejše ženske ali tiste, ki so želele ohraniti tradicionalni videz, nosile dolga krila in oblačila v umirjenih tonih – pogosto so združevale moderno modo s kulturno identiteto. Obstajalo je zanimivo prepletanje zapeljivosti in elegance; oblačila so bila barvita, a hkrati spodobna.
Podkasti in dokumentarni filmi poudarjajo, da so iranske ženske pred revolucijo lahko javno nosile mini krila in odprte majice – slog, ki je bil pozneje prepovedan. Družinski albumi, revije in filmi iz 60. in 70. let dokumentirajo svobodno izražanje tudi skozi modo.
Carica Farah Pahlavi
Najboljši prikaz videza in vedenja žensk pred revolucijo so fotografije iranske carice Farah Pahlavi, ki je oboževala modo in umetnost ter bila prava ikona svojega časa. To je trajalo vse do njenega izgnanstva iz Irana.
Iranska carica je nosila krila, hlače, elegantne obleke in celo leopardje vzorce – oblačila, ki so odražala njen osebni slog in svobodo. Brez zadržkov se je fotografirala v kopalkah, kar je za tisti čas pomenilo drznost in sodobnost. Mnoge mlade Iranke so ji sledile in posnemale njen videz.
Izobraževanje in zaposlitev
Med letoma 1941 in 1979 je Iran vodil njen mož, kralj Mohamed Reza Pahlavi. Spodbujal je izobraževanje žensk, leta 1963 je uvedel volilno pravico za ženske, financiral šole, univerze in štipendije. Tega leta so ženske prvič vstopile v parlament, leta 1968 pa je Farrokhroo Parsa postala prva ministrica za izobraževanje.
Leta 1966 je bila ustanovljena Organizacija žensk Irana (WOI), ki je nudila izobraževanje, zdravstveno oskrbo, pomoč družinam in leta 1975 posodobila Zakon o zaščiti družine, s katerim so bila pravice žensk v zakonu znatno okrepljene.
Po revoluciji
Islamska revolucija se je začela leta 1979 pod vodstvom ajatole Ruholaha Musavija Homeinija. Marca tistega leta je izdal dekret, s katerim je ženskam predpisal obvezno nošenje hidžaba na delovnih mestih in v javnih ustanovah.
Čeprav so bili začetni ukrepi manj strogi, so revolucija in vojna z Irakom režimu omogočili, da je med letoma 1980 in 1983 uvedel stroge zakone. Julija 1981 je bil uveden obvezen hidžab v javnosti, leta 1983 pa zakon, ki je za kršitev kodeksa predvideval telesne kazni – do 74 udarcev z bičem.
Zakonsko je postalo obvezno pokrivanje las z rutami (rusarī) ali celo nošenje čadorja, dolgega črnega ogrinjala, ki pokriva celotno telo. Od leta 1983 je bilo obvezno tudi pokrivanje vratu, rok in nog. Ženske brez hidžaba niso smele vstopiti v državne ustanove, fakultete ali na delovno mesto. Ulice in javni prostori so kmalu postali prizorišča nasilnega nadzora. Ličenje je bilo prav tako prepovedano.
Zakaj je prišlo do spremembe?
Obveza nošenja hidžaba v Iranu je bila uvedena postopoma, a odločno, med leti 1979 in 1983. Ta ukrep ni bil zgolj verski, temveč tudi politični in kulturni instrument, s katerim je režim vzpostavil množični nadzor nad javnim in zasebnim življenjem: od oblačenja, pravice do dela in izobraževanja do vstopa v javne ustanove ter osebne svobode žensk. A večdesetletni odpor kaže, da kodeks oblačenja ostaja predmet boja in izraz želje po večji avtonomiji in enakopravnosti žensk v Iranu.
Danes mlade generacije uporabljajo internet, spletne kampanje in javne proteste, da bi izpodbijale moralne zakone in diktaturo oblačenja.
Kaj pa izobraževanje žensk?
Po islamski revoluciji leta 1979 je izobraževanje žensk v Iranu doživelo kompleksne in večplastne spremembe. Čeprav pogosto prevladuje mnenje, da so bile ženske povsem izključene iz javnega in izobraževalnega življenja, je resnica bolj zapletena. Prišlo je do omejitev, a tudi do paradoksov, saj je število izobraženih žensk sčasoma celo naraslo.
Neposredno po revoluciji so bile ženske začasno izključene iz določenih visokošolskih ustanov, zlasti tistih, ki so veljale za »neprimerne« za ženski spol, kot so tehnične fakultete in vojaške akademije. Uvedena je bila spolna segregacija v šolah in na univerzah – moški in ženske niso več skupaj obiskovali predavanj.
V prvih letih je bilo ženskam prepovedano študirati določene smeri, za katere se je menilo, da »niso skladne z njihovo družbeno vlogo«, kot so inženirstvo, pravo, filozofija in politične vede. Te prepovedi so bile pozneje delno omiljene.
V 90. in 2000. letih se je število žensk v visokošolskem izobraževanju v Iranu močno povečalo. Do leta 2005 so ženske predstavljale več kot 60 odstotkov vseh študentov, kar je bil eden najvišjih deležev v regiji. Kljub širokemu dostopu do izobrazbe pa je ostajal njihov vstop na trg dela omejen. Mnoge visoko izobražene ženske so se soočale z ovirami pri iskanju zaposlitve, še posebej na vodilnih položajih in v politiki.
Po letu 2010 je država uvedla kvote za moške v določenih študijskih programih, s ciljem preprečiti »feminizacijo izobraževanja«. V nekaterih primerih so ženskam znova prepovedali vpis na določene smeri – med njimi tudi rudarstvo – z utemeljitvijo t. i. »spolne primernosti«.
