Ekipa geoznanstvenikov z Univerze v Oslu, ki jo vodi Helge Hellevang, je zdaj predstavila nov model, s katerim bi lahko pojasnili, zakaj so te ogromne luknje nastale izključno na polotokih Jamal in Gidan, ne pa tudi drugod po Arktiki, kjer je zemlja prekrita s permafrostom.
Prvi krater, ki so ga na sibirskem polotoku Jamal odkrili leta 2014, je bil širok približno 30 metrov in globok več kot 50 metrov. Okrog njega je bil nasut material, kar bi lahko povezali z eksplozijo, vendar imajo tovrstne luknje tako navpične stene, kot da bi jih kdo izkopal s strojem.
Novo pojasnilo: Plin iz globine Zemlje
Hellevang in njegova ekipa se strinjata, da je ključni dejavnik pri nastanku kraterjev kopičenje metana pod pritiskom. Medtem ko so s prejšnjimi modeli domnevali, da so za nastanek lukenj v celoti odgovorni procesi znotraj samega permafrosta, skušajo v novi študiji to ovreči.
»Če bi eksplozije povzročili procesi znotraj permafrosta, ki so jih sprožile podnebne spremembe, bi pričakovali, da bodo podobne tvorbe nastale tudi drugje na območjih, ki jih prekriva permafrost. To se ne dogaja,« so zapisali Hellevang in člani njegove ekipe. »Plina, ki bi se pri tem sprostil, preprosto ne bi bilo dovolj,« trdi Hellevang.
V zameno ponujajo drugo pojasnilo: da bi bila sila za podzemno eksplozijo tolikšnega obsega dovolj velika, sta potrebna toplota in zemeljski plin iz globin pod samim permafrostom. Menijo, da plin uhaja iz prelomnic v kamninah globoko pod ledom, in to prav na polotokih Jamal in Gidan, kjer so ogromne zaloge plina; so celo med največjimi na svetu.
Vloga podnebnih sprememb in prihodnje raziskave
Kljub temu raziskovalci opozarjajo, da imajo podnebne spremembe pri vsem skupaj pomembno vlogo. Taljenje permafrosta, ki ga povzročajo naraščajoče temperature, tanjša plast ledu, plin pa lažje prodre na površje.
