V četrtek 22. septembra lani je Silvio Berlusconi prišel na oder na Piazzi del Popolo v Rimu kot srečen človek. Ob njem sta bila voditeljica stranke Bratje Italije Giorgia Meloni in voditelj Lige Matteo Salvini. On je nastopal kot ustanovitelj in dolgoletni vodja stranke Naprej, Italija. Ostareli politik ni bil glavna zvezda zadnjega predvolilnega shoda desne koalicije, ki se je pripravljala na zmago. To je bila Giorgia Meloni, ki je prvič v zgodovini povojne Italije do položaja predsednika vlade pripeljala skrajno desno stranko z zgodovinskimi povezavami s fašizmom in Benitom Mussolinijem. »Bojijo se nas,« je ves večer ponavljala. »In prav imajo, da se nas bojijo.«

Berlusconi je stal ob strani in se zadovoljno smehljal. Na odru je bila trdna koalicija treh desnih strank, ki je bila v celoti dedič njegovih skoraj štiridesetih let kariere v italijanski politiki. Nastopila je enotno, pod okriljem njegove karizme in s propagandno artilerijo njegovih televizijskih postaj.

Odpiranje vrat dedičem fašizma

Matteo Salvini je do skrajnih meja vulgarnosti pripeljal Berlusconijevo politiko hitrih retoričnih obratov, praznih gest in uličnega spektakla. Populizem, s katerim je Salvini obvladal trge od Benečije na severu države do Sicilije, je bil Berlusconijev izum iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Televizija, ki je bila najmočnejše orodje populizma, ni bila samo njegovo izum, ampak tudi njegova osebna lastnina. Salvini je do položaja ministra priplesal na političnem prizorišču, ki ga je scenografsko opremil Berlusconi in na njem pomešal politične aktiviste, pomanjkljivo oblečene plesalke, poslance in senatorje, požiralce ognja, vsaj enega socialističnega premierja, muzikante in množice roparskih poslovnežev.

Giorgia Meloni je dedinja manj spektakularne, vendar politično bolj sofisticirane in dolgoročne operacije. Berlusconi je organiziral politično zavezništvo z voditeljem skrajno desnega Nacionalnega zavezništva Gianfrancom Finijem. Fini je bil strankarski kolega Giorgia Almiranteja, ki je po koncu druge svetovne vojne reorganiziral ostanke fašistične stranke v Socialno zavezništvo. Pod tem imenom je fašizem preživel kot marginalna politična sila, s katero druge stranske niso hotele imeti nič. Šele Berlusconi je Finiju omogočil, da poskusi dediče fašizma pripeljati v središče italijanske politike kot spodobno stranko, ki jo sprejmejo tudi v salonih boljše družbe. Ko je bil Berlusconi predsednik vlade, je bil med letoma 2004 in 2006 Fini njegov zunanji minister. Da bi njegovo garderobo očistil fašističnih moljev, ga je poslal v Tel Aviv v muzej holokavsta in na pogovore z Arielom Šaronom. V tem času je Giorgia Meloni napredovala od voditeljice skrajno desnega krila študentskega gibanja do podpredsednice parlamenta in ministrice za mladino v vladi Silvia Berlusconija. Vseeno je, po kateri poti sledimo vzponu populistične desnice v vrh italijanske politike – vedno se znajdemo na križišču, kjer jih čaka Silvio Berlusconi.

Visokokvalificirani klovn

Skupno sporočilo desnice je vedno isto: levica je v desetletjih svoje vladavine uničila Italijo, desnica jo bo ponovno pripeljala do nekdanje slave. V središču desnice je Berlusconi. Na tej poti ključna dejavnika nista niti ekonomija niti ideologija, ampak demontaža kulturnega monopola levice v časopisih, založništvu, na univerzah, na radiu in televiziji. Ključne položaje na tej fronti pa je za celotno desnico zavzel in razdejal Berlusconi. Levičarstva ni zamenjal z drugo ideologijo, ampak z igrami na srečo, tabloidnim spremljanjem politike, lahkotnostjo najbolj nemogočih obljub, pornografskimi filmi v nočnem programu, nogometnim klubom Milan, Moamerjem Gadafijem in jutranjimi kuharskimi oddajami.

Kot politik je veljal za klovna. Vendar je vedno bil visokokvalificiran klovn. Imel je velik smisel za paradokse. Gimnazijo je končal kot najboljši v svojem letniku in šel študirat pravo. Diplomiral pa je iz marketinga s temo Poslovna pogodba za časopisne oglase. Najprej se je na morju preživljal kot pevec na ladjah za križarjenje in na kopnem kot akviziter, ki je od vrat do vrat prodajal električne metle. Od tam je s posojilom banke, v kateri je delal njegov oče, vstopil na trg nepremičnin. V nekaj letih je iz obskurnega podjetja zgradil gradbeni imperij, ki je imel pri bankah za nekaj milijard evrov kreditov ter bil lastnik stanovanjskih naselij na periferijah mest in palač v njihovih središčih. Sklenil je dosmrtno zavezništvo s socialističnim politikom Bettinom Craxijem in mu ostal zvest, dokler ni s položaja predsednika vlade pod obtožbami korupcije pobegnil v izgnanstvo v Tunizijo. Skupaj sta izpraznila idejo socializma, dokler od nje niso ostali samo še socialni slogani in neoliberalna ekonomska politika.

Njegov politični stil živi dalje –
v mnogih državah

Berlusconi je Craxijevo dediščino organske povezanosti poslov in politike potisnil do skrajnosti. Kot poslovnež je kupoval eno televizijsko postajo za drugo in z njimi gradil politični imperij. Kot politik je sistematično prilagajal zakonodajo svojim poslovnim interesom in uporabljal poslovno mrežo, da je krepil svoj politični položaj. Bolj ko se je večal njegov politični vpliv v državi, bolj je bil politični prostor okoli njega opustošen. Pogosto je bila politika zvedena na zabave v njegovi vili na Siciliji, kamor so prihajali Vladimir Putin, Nicolas Sarkozy in niz velikih in malih svetovnih politikov. Vsebinska vprašanja njegove politike je vzela noč. Njegov politični stil pa posnemajo od Turčije do Srbije in od Francije do Združenih držav. Doma je v Sloveniji in na Madžarskem.

Bil je nezaupljiv. Pokopan bo v lastnem mavzoleju. Zase in za prijatelje ga je zgradil v kleti ene od svojih stanovanjskih zgradb.