Gibanje za pravice Palestincev je skupaj s Cankarjevim domom organiziralo pogovor s Tomom Potokarjem, vojnim kirurgom, ki zaradi narave svojega dela zelo dobro pozna posledice človeškega sovraštva in zla. Služboval je v Bosni in Hercegovini, Ruandi, Iraku, Afganistanu, Siriji, Sudanu, Ukrajini, Libanonu, največkrat pa v Gazi, kjer je bil šestnajstkrat, nazadnje spomladi.
Potokar je po očetovi strani Slovenec, po mamini Anglež. Danes je upokojen, a kot dragocena priča vojnih zločinov še vedno govori o trpljenju v Gazi. »V ozadju je vedno vprašanje, zakaj. Kaj je narobe s človeško raso, da koljemo otroke? To ni kolateralna škoda, v kateri bi bilo slučajno pobitih nekaj otrok. Umrlih otrok je že blizu 20.000, še veliko več jih je ranjenih.« Poudaril je, da je bila v Gazi večina njegovih pacientov žensk in otrok.
Otroci ne kričijo
V modernih vojnih konfliktih ima 85 odstotkov ranjenih, ki preživijo, poškodbe udov. Tisti, ki utrpijo poškodbe glave, prsnega koša, trebuha in drugih kritičnih točk, imajo dve možnosti: takojšnja medicinska oskrba ali smrt. To pomeni, da ima večina preživelih poškodovane ali amputirane ude. Potokar je povedal, da v Gazi še nikoli ni bilo huje. Izrael intenzivno uničuje bolnišnično infrastrukturo, medicinsko osebje je popolnoma preobremenjeno, ustreznih zmogljivosti praktično ni več, hkrati vlada pomanjkanje vsega, vključno s hrano. »Ob vsem tem ne smemo pozabiti človeških obrazov. To je trpljenje velikega števila ljudi, ki so skoraj dve leti podvrženi nenehnemu bombardiranju,« je pozval Potokar.
Spopadanje z grozljivimi poškodbami stotih pacientov na dan seveda pušča posledice. A kirurg ob vsem hrupu bombardiranja in krikih družinskih članov o tem nima časa razmišljati. »Presenetljivo je, da otroci, ki jih pripeljejo v bolnišnico, sploh ne kričijo. Preprosto so preveč šokirani. Večina pacientov, ki so žrtve eksplozije, ima tudi ožganine, kar še dodatno otežuje njihovo zdravljenje.« Posebej nevarni so šrapneli, delčki, ki se zarijejo v telo. Kost, ki gleda iz noge, človeka ne bo ubila, ga pa lahko ubije čisto majhna rana, če je šrapnel zadel eno od glavnih žil, srce ali pljuča. Potokar se spominja ene svojih zadnjih operacij v Gazi: »To je bil enajst mesecev star dojenček, ki smo mu amputirali obe nogi, eno v višini kolka, drugo na sredi stegna. Obe rani sta bili popolnoma odprti, iz njiju je tekel gnoj, znotraj so bili črvi. Tak primer na žalost ni izjema. Delal sem v številnih vojnih konfliktih, a še nikoli nisem videl toliko pohabljenih otrok, z manjkajočimi deli telesa, kot v Gazi,« je dejal Tom Potokar.
To nikoli ni bil cilj
Izkušenemu kirurgu, ki ga žene požrtvovalna človekoljubnost, je predsednica republike Nataša Pirc Musar ob njegovem obisku v Sloveniji podelila medaljo za častno dejanje. A kot je povedal v Cankarjevem domu, ne gre zanj, temveč za vse te žrtve, ki Gaze ne morejo zapustiti, medtem ko jo on kot prostovoljni zdravnik lahko. Občutek nemoči je v tem primeru neznosno zadušljiv.
Spominjal se je dogajanja, ko je bil prvič v Gazi leta 2018. Takrat so ZDA prestavile svoje veleposlaništvo v Jeruzalem, prav tako je bila obletnica nakbe. Palestinci so se v znamenje protesta vsak petek zbirali blizu ograje, ki jih ločuje od Izraela, na kateri so mitraljezi in nadzorni sistemi. Nekaj sto metrov stran, v pustinji na strani Gaze, je bilo družabno. Zjutraj so pili kavo in se pogovarjali. »Včasih se je zbralo do tisoč ljudi. Seveda so tudi vzklikali, sploh mlajši moški so tekli proti ograji, nihče od njih oborožen, razen s kamni, ki so jih metali proti težko oboroženim profesionalnim izraelskim vojakom. Pa so jih kljub temu postrelili kot kokoši v klavnici.«
Tom Potokar ni skrival, da je treba za dogajanje v Gazi uporabljati ustrezne besede. Genocid za vse pobijanje in vojni zločinci za izvršitelje. Ključen razmislek, ki ga je izpostavil, pa je naslednji: zakaj eni najnaprednejših, finančno najbolj podprtih vojsk na svetu, z vrhunsko vojaško opremo, ki lahko šole in bolnišnice zadene s kirurško preciznostjo, na območju, ki je po velikosti primerljivo z Detroitom, v dveh letih ni uspelo izslediti Hamasa? Zato, ker to nikoli ni bil cilj.
