O vrstnem redu se da diskutirati. Ni pa dvoma, da bi brez tega trojstva izostalo marsikatero poglavje ruske zgodovine, ki je sledila. Da, še celo aktualni ukrajinsko-ruski spor zaradi konstantinopelskega priznanja avtokefalnosti Ukrajinske pravoslavne cerkve – kijevski patriarhat bi spadal med ta poglavja.
Z mečem se je Vladimir prebil skozi zmedo, ki je nastala po nasilni smrti očeta Svjatoslava, čigar izvenzakonski sin je bil. Z mečem se je prebil skozi zahrbtne spopade z (zakonskimi) brati in drugimi očetovimi nasledniki. Z istim sredstvom se je z nenavadno druščino bojevnikov končno prebil do Kijeva, kar je vodilo v več ključnih dejstev sedanjega zapleta med Rusijo in Ukrajino.
Ruska nostalgija po svojem Kosovu
Po krajšem vztrajanju pri slovanskih bogovih, na čelu z brkatim Perunom, se je Vladimir začel ozirati po tujih. V marsičem legendaren, v marsičem pa resničen je način izbiranja pravega. Odločal se je med islamom, judaizmom, katolicizmom in pravoslavjem, kakor so ga bili predstavljali njihovi odposlanci, poročajo davne kronike. Ljubezen do penisa in alkohola sta bila kriterija, ki sta izločila islam in (glede prvega) judaizem; obrezovanje pri zrelih letih pač ni brez nevarnosti za Njegovo nadaljnjo avtokefalnost. Ta je bila, za Salomona svojega časa, kot so ga naknadno imenovali, nujna. Katolicizem se je zdel neprivlačen zaradi obilja postnih dni. Tako je zmagalo pravoslavje, kakor so ga predstavili bleščeče opravljeni grški kleriki.
Kijev je tako postal zapisan kot kraj, kjer je Rusija sprejela krščanstvo. Ne povsem upravičeno, saj naj bi se ključne epizode odigrale v Hersonu na Krimu. S favoriziranjem krščanstva pa je že pred Vladimirjem začel brat Oleg.
Ko se je po strašnih mongolskih invazijah v 13. stoletju ruski živelj in cerkveni center premaknil severno, je zgodovinski spomin na zlato kijevsko Rusijo še vedno gojil predstavo o Kijevu kot ruskem mestu. Pri njej poudarjeno vztraja novoverec Vladimir Putin, čeprav je očitno, da je to že dolgo predvsem ukrajinsko mesto. Primerljivo s srbsko nostalgijo po Kosovu, bi lahko dejali.
Odločitev za pravoslavno različico krščanstva je pomenila sprejem krščanstva. Ta različica se je postopoma organiziralo po nacionalnem načelu – na način narodnih cerkva in – če ji to priznavajo druge cerkve – na način njenega samovladja (samoglavja) – avtokefalnosti. Ta je zdaj predmet spora, ko gre za drugi najštevilnejši slovanski narod. S priznanjem avtokefalnosti je priznana nacionalnost Ukrajincev, ki se jim jo oporeka z njenim odtegovanjem.
Kijev je postal versko podrejen Moskvi leta 1686. Moskva se je zlasti od padca Konstantinopla dalje (1453) – spet zgodovinsko dejstvo, ki sega v današnje dni – štela za vodilnega igralca v svetu pravoslavja; v okviru pojmovanja Moskve kot tretjega Rima (potem ko je drugi Rim – Konstantinopel padel) pa se je mesijansko štela celo za center vsega krščanstva. Kako naj s tako dediščino danes požre žalitev iz turškega mesta, kjer kristjanov ni več kot nekaj tisoč? Kot v nešteto drugih primerih so seveda tudi tu posvetni interesi (moči in prevlade) zakamuflirani v vzvišene verske razloge.
Ukrajina je danes (v evropskem merilu) versko nadpovprečno raznolika. Obstajajo tri pravoslavne cerkve. Pravoslavna cerkev – moskovski patriarhat, ki že več kot tristo let uveljavlja in brani velikorusko imperialno pokroviteljstvo nad Ukrajinci. Šteje kakšnih 12.000 župnij in podobno število cerkva. Tu je nato Pravoslavna cerkev – kijevski patriarhat, ki je nastala po propadu Sovjetske zveze, leta 1991. Izraža težnje Ukrajincev po verski osamosvojitvi. Ta želja se okrepi leta 2014, ko Rusija zavzame Krim. Čeprav ima znatno manj župnij, ima morda celo trikrat več vernikov. Ob tem je opažen sociološki pojav Ukrajincev, ki se v anketah nočejo razvrstiti ne v prvo ne v drugo cerkev, štejejo pa se za pravoslavne.
Integracija ni tako samoumevna
V senci teh dveh je Ukrajinska avtokefalna pravoslavna cerkev, ki ima kakšne tri milijone pripadnikov. Ustanovljena je bila leta 1921 v času vzpostavljanja Sovjetske zveze. Z upanjem, da postane avtokefalna v pravem pomenu besede. Kaj kmalu, in z veliki žrtvami, je morala v času stalinizma v katakombe. Aktualno priznanje avtokefalnosti, ponovimo, zadeva Pravoslavno cerkev – kijevski patriarhat. Prihodnost bo pokazala, kaj to pomeni za Ukrajinsko avtokefalno pravoslavno cerkev. Integracija ni tako samoumevna, kot bi si mislili.
Tu je še grškokatoliška oziroma uniatska cerkev z nekaj milijoni članov. Je nasledek pretenzij rimskokatoliške cerkve, da poseže v pravoslavni svet, kar ji je s kompromisom, kar so uniati, uspelo v 16. in 17. stoletju. Rimskokatoliška cerkev (latinskega obreda) sicer zajema kakšen odstotek prebivalstva, zlasti ukrajinske Poljake.
Po osamosvojitvi je Ukrajina tudi prizorišče številnih novih verskih pojavov. Največji vtis je napravil nigerijski karizmatični neobinkoštni pastor Sunday Adelaja. Samo v Kijevu se ponaša s 25.000 privrženci. Njegovo napredovanje je nedavno ogrozila prevelika (?) ljubezen do vernic, ki pa so bile vse odrasle, je treba reči. Opažen je tudi pojav oživljanja poganskih pojavov; z ognjem in mečem jih je zatrl Vladimir, potem ko jim je bil dan poprej obrnil hrbet. Prav na kraju, kjer je nekoč v Kijevu stal kip Peruna, ki ga je Vladimir dal vreči v Dneper, od leta 2009 ponovno stoji njegov trimetrski kip.
Je tako vračanje (čeprav maloštevilnih) v »poganstvo« nazadovanje? Kdo bi vedel! Ob nepripravljenosti Ruske pravoslavne cerkve priznati samostojnost svojemu manjšemu in mlajšemu bratu se zastavlja pomembnejše vprašanje: kakšen napredek je krščanstvo glede na poganstvo, če med Rusi in Ukrajinci vladajo domala taki »bratski« odnosi, kot so pred uveljavitvijo krščanstva vladali med brati Olegom, Jaropolkom in Vladimirjem? Preživel je le zadnji. Drugače rečeno: v čem je presežek krščanstva, ki ga pravoslavcem ponuja pravoslavna cerkev, če ne zmore pravičnosti in ljubezni med narodi, ki so si po rodu bratje?
