Do afere je prišlo po objavi približno 800 strani tajnih pogodb in spremljajočih gradiv, ki jih je v javnost lansirala hekerska skupina Black Moon. Dokumenti iz let 2023 in 2024 podrobno opisujejo vojaški dogovor med Rusijo in Kitajsko. Njihovo pristnost je potrdil in analiziral Royal United Services Institute, ki je vodilni britanski think tank, specializiran za obrambne in varnostne študije. Čeprav obstaja možnost, da so bili nekateri deli spremenjeni, strokovnjaki menijo, da so ključne informacije verodostojne.
Med drugim dokumenti razkrivajo, da se je Rusija strinjala ne le s prodajo popolnega seta orožja in opreme, temveč tudi s prenosom tehnologije, ki bi Kitajski omogočila množično proizvodnjo in nadaljnjo modernizacijo teh sistemov. Gre za pomemben korak v poglabljanju vojaškega partnerstva med državama, piše The Washington Post.
Posel, težak 543 milijonov evrov
Jedro dogovora, katerega vrednost je bila pred sklenitvijo ocenjena na okoli 543 milijonov evrov, je dobava napredne vojaške tehnike. Pogodbe določajo, da morajo biti vsa oklepna vozila opremljena s kitajskimi komunikacijskimi in poveljniškimi sistemi, kar nakazuje tako tehnično prednost kitajske opreme kot tudi potrebo po popolni združljivosti z ostalimi enotami kitajske vojske. Poleg tega bo Rusija Kitajski dobavila tudi posebne sisteme, namenjene spuščanju tovora do 190 kilogramov z višine skoraj 10.000 metrov. Ti sistemi naj bi omogočili tiho in neopazno infiltracijo posebnih enot na sovražno ozemlje.
Ključen del dogovora pa ni vezan zgolj na opremo, temveč tudi na prenos znanja in izkušenj. Rusija se je zavezala, da bo izvedla celoten cikel usposabljanja kitajskega bataljona. Vozniki oklepnih vozil se bodo urili v bazi Kurganmašzavod, posadke poveljniških vozil in protitankovskih topov pa v mestu Penza. Po individualnem treningu na simulatorjih bo sledila kolektivna vaja celotnega bataljona na kitajskih poligonih pod nadzorom ruskih inštruktorjev. Sporazum vključuje tudi ustanovitev centra za tehnično vzdrževanje in popravilo ruske opreme na Kitajskem, skupaj s celotno dokumentacijo, kar odpira pot lokalizirani proizvodnji.
Strateške posledice za Tajvan
Dogovor ima daljnosežne posledice, zlasti v luči kitajskih načrtov za morebitno zavzetje Tajvana. Po nekaterih informacijah je predsednik Xi Jinping vojski naročil, naj bo pripravljena na invazijo do leta 2027. Klasična amfibijska operacija je izjemno tvegana, saj so mesta, primerna za izkrcanje, redka in tajvanska obramba jih je dobro utrdila. Zračni desant se kaže kot alternativa, a kot je Rusija boleče spoznala pri neuspelem napadu na letališče Hostomel v Ukrajini, se lahko zgodi, da pehotne enote brez oklepne podpore težko obdržijo položaje v boju proti mehaniziranemu nasprotniku.
Možnost zračnega spuščanja oklepnih vozil na nenavadne lokacije – denimo na golf igrišča ali druge odprte površine v bližini ključnih pristanišč in letališč – bi kitajskim desantnim silam zelo povečala bojno moč. To bi jim lahko omogočilo vzpostavitev varnega koridorja za prihod večjih enot.
Sodelovanje na najvišji ravni
Čeprav Kitajska že razvija lastna desantna vozila, nakup celotnega bataljonskega kompleta od Rusije kaže, da Peking največjo vrednost vidi prav v ruskih izkušnjah. Kitajska narodnoosvobodilna armada namreč nima sodobnih izkušenj z izvajanjem zahtevnih zračnih operacij, medtem ko so ruske zračnodesantne sile tovrstne akcije izvajale večkrat. Najdragocenejši del posla je tako prenos ruskega znanja o poveljevanju, taktikah in postopkih.
Po mnenju poznavalcev se sodelovanje med državama odvija na najvišjih ravneh. Analitik Jack Watling ocenjuje, da je to »odličen primer, kako Rusi postajajo gonilo za Kitajce«, saj se vojski obeh držav vse bolj prepletata, Rusija pa se postopoma spreminja v strateško rezervo Kitajske.
