Že v preteklosti se je poskušalo razorožiti Hezbolah, pa nikoli ni uspelo. Zdaj, ko je uporniško šiitsko gibanje v Libanonu po treh mesecih lanskih jesenskih obsežnih izraelskih napadov na njene cilje po vsej državi močno decimirano (ubitih naj bi bilo okoli 4000 borcev), prozahodna libanonska vlada Navafa Salama ponovno poskuša prevzeti varnostni nadzor nad celotno deželo ceder. Prav razorožitev Hezbolaha je največji in najpomembnejši korak do tega cilja. Zagotovo ne bo lahek.
Štiri faze razorožitve
Dogovor o prekinitvi spopadov med Izraelom in Hezbolahom je lani predvideval uresničitev resolucije varnostnega sveta OZN 1701, s katero se je razorožitev Hezbolaha terjala že po mesec dni trajajoči vojni z Izraelom leta 2006, libanonska vojska pa bi morala prevzeti nadzor nad celotno državo. Prej so bile podobne zahteve zapisane tudi v resoluciji 1559 iz leta 2004.
Devet mesecev po koncu vojne – izraelski napadi na cilje Hezbolaha so se sicer zgodili večkrat po doseženem premirju – libanonska vlada zdaj stopa na težko pot razorožitve šiitske milice, ki je tudi zaradi svoje vojaške moči med najpomembnejšimi političnimi silami v državi. Američani so v minulih mesecih močno pritiskali, da bi libanonska vojska prevzela nadzor na območju južno od reke Litani, ki velja za osrčje libanonskega uporniškega gibanja. Libanonski vladi so zdaj predložili svoj večfazni načrt razorožitve Hezbolaha.
S tem se je v državi sprožil nov politični vihar. Libanonska vlada je podprla načela predlaganega načrta razorožitve, ne pa načrta samega. Libanonski vojski je naložila, da do konca avgusta izdela načrt razorožitve Hezbolaha. Pravo notranjepolitično zaostrovanje razmer v deželi ceder se tako šele pričakuje, že zdaj pa je jasno, da se Hezbolah, čeprav je oslabljen, ne namerava kar preprosto odpovedati orožju. Štirje ministri Hezbolaha so protestno zapustili sejo vlade, v kateri se je obravnavalo ameriški predlog. Ta štirifazni načrt predvideva, da bi se po uvodnem polnem strinjanju libanonske vlade za razorožitev Hezbolaha (doseči bi ga morali do konca leta) ta proces začel najkasneje dva meseca pozneje. Takrat bi se tudi Izrael začel umikati iz južnega Libanona, izpuščati pa bi začel prve libanonske zapornike. V tretji fazi (90 dni) bi bil zaključen izraelski umik iz Libanona, začela bi se obnova juga države. V četrti fazi bi organizirali posebno donatorsko konferenco za pomoč pri obnovi države.
Posebni položaj Hezbolaha
Hezbolah je imel v sporazumu iz Taifa, ki je leta 1989 končal libanonsko državljansko vojno, posebno mesto. Ker je skupina veljala za uporniško gibanje – vzpostavljena je bila prav zaradi upiranja izraelski okupaciji Libanona –, ji je sporazum omogočal ohranjanje orožja, medtem ko je za druge oborožene skupine zahteval razorožitev. Večina krščanskih, sunitskih in druzijskih skupin se je v skladu s sporazumom iz Taifa odpovedala orožju, toda palestinske skupine in Hezbolah so ohranjali orožje. Zdaj že pokojni dolgoletni voditelj Hezbolaha Hasan Nasrala, ki ga je Izrael likvidiral lani, je ohranjanje orožja po končanju izraelske okupacije Libanona zagovarjal s tem, da Izrael še naprej ogroža libanonsko suverenost, prav tako pa je omenjal še nerešen ozemeljski spor kmetijskega območja Šeba, ki ga je na jugu Libanona zasedal Izrael.
Da ostajajo sila upora proti Izraelu, v Hezbolahu zagotavljajo tudi zdaj, ko odločitvi libanonske vlade nasprotujejo z opisom odločitve za njihovo razorožitev kot »velikega greha«, ki bo imel politične posledice. Novi vodja gibanja Naim Kasim je dejal, da ne bodo sprejeli nikakršne časovnice razorožitve, saj bi to v času, ko Izrael še naprej okupira del libanonskega ozemlja, državo oropalo uporniškega gibanja. »To je vprašanje nacionalne varnosti, ne pa notranjepolitično vprašanje. Pripravljeni smo razpravljati o obrambni strategiji, a ne pod pritiski iz tujine,« je dejal Kasim.
