Drugače kot v Srbiji je ta upor politično obarvan, čeprav je sprva kazalo, da bo podobno apolitičen in z lokalnimi akterji, kot so bili konec leta 2018 rumeni jopiči, ki so bili blizu skrajni desnici. Tokrat je upor po vsej Franciji izrazito podprl in si ga na neki način prisvojil voditelj radikalne levice Jean-Luc Mélechon, ki zahteva odstop predsednika Macrona in predčasne predsedniške volitve, na katerih bi najbrž sam kandidiral že četrtič zapored. Skrajna desnica Marine Le Pen je zadržana, ker hoče nastopati kot stranka reda in na naslednjih volitvah pridobiti Francoze, ki nasprotujejo kaosu.
Gre za proteste proti varčevalnim ukrepom, ki so nujni ob šestodstotnem proračunskem primanjkljaju. Protestniki so jezni, ker kljub velikim izdatkom država slabo funkcionira. Zlasti v javnem zdravstvu so težave, ker ni dovolj kadra in mnoga podeželska območja nimajo zdravnika. Macronu zamerijo predvsem to, da je v osmih letih svoje vladavine znižal davke za bogate, zdaj pa ima Francija hude javnofinančne težave.
V Franciji že od jutra protestniki blokirajo ceste, železnice, rafinerije, tudi srednje šole. Do 10.30 je bilo pridržanih več kot 200 ljudi po vsej državi.
Notranji minister Bruno Retailleau, ki je v odstopu zaradi ponedeljkovega padca vlade, je mobiliziral 80.000 policistov in izjavil, da ne bo toleriral nobene blokade. Tudi Retailleau, ki je izrazito desni politik, bi rad postal predsednik Francije; ena od komentatork na francoski televiziji je izjavila, da igra pingpong z Mélenchonom. Dopoldne je dejal: »Ne gre za mobilizacijo državljanov. Proteste si je prisvojilo gibanje skrajne levice na čelu z Mélenchonovo Nepokorno Francijo.« Opozoril je na manjše agresivne skupine huliganov, ki se poskušajo vtihotapiti v množice protestnikov, da bi pustošili in v vandalizmu sprostili svoj bes proti oblasti.
Kdo je novi francoski premier
Že v torek zvečer, 24 ur po tistem, ko je skupščina z veliko večino izglasovala nezaupnico Bayroujevi vladi, je Macron za novega premierja postavil 39-letnega ministra za obrambo Sébastiena Lecornuja, ki velja za tesnega predsednikovega sodelavca. Odkar je Macron leta 2017 prišel na oblast, je bil v vseh njegovih vladah. Tistega leta je iz tabora desnice prešel v sredinski Macronov tabor, ki je tedaj prevzel oblast.
Velja za zelo dobrega pogajalca, ki se dobro razume tudi z opozicijo. Znano je, da je pred nekaj meseci večerjal s skrajno desničarko Marine Le Pen, ki ima 140 od skupno 577 poslancev. Menda naj bi zdaj poskušal pridobiti v vlado socialiste, ki imajo 66 poslancev. Na vsak način lahko za zdaj v najboljšem primeru računa samo na podporo 210 poslancev vladne koalicije, torej mora pridobiti še 80 poslancev, da bo imel absolutno večino.
Težko bo pri tem uspešnejši, kot sta bila Michel Barnier, ki je vodil vlado vsega tri mesece, in François Bayrou, ki jo je vodil devet mesecev. O veliki politični krizi priča dejstvo, da je Lecornu že peti premier v zadnjih dveh letih. Če tudi njemu ne bo uspelo, bo Macron najbrž moral razpisati predčasne volitve, po katerih pa bo skupščina najbrž še naprej razklana na tri precej enako močne in med seboj sprte bloke. Tako se zdi, da je francoska politika v pat poziciji, tudi zato, ker se politiki ne znajo pogajati o vladnih koalicijah, saj jim do leta 2022, ko se je vedno izoblikovala jasna vladna večina, tega ni bilo treba početi.
