Osrednja Švica, ki je zaradi nizkih davčnih stopenj že desetletja magnet za mednarodne korporacije in premožne posameznike, se utaplja v denarju. Namesto običajnega političnega boja na občinah za zapolnitev proračunskih vrzeli se tamkajšnji kantoni, kot so Zug, Schwyz, Nidwalden, Luzern in drugi, ukvarjajo z nasprotnim problemom: kako upravljati enormen porast davčnih prihodkov in neobvladljive proračunske presežke.
"Luksuzni" problemi
Z rekordnimi presežki v davčni blagajni se politiki in javnost sprašujejo, ali bi bilo treba denar uporabiti za ekstravagantne projekte, znižati davke državljanom ali pa se celo odločiti za enkratna izplačila prebivalcem. Pri takšnih vsotah je namreč težko ohranjati proračunsko disciplino in ne zapasti v skušnjavo nenadzorovane porabe, piše Neue Zürcher Zeitung.
Odpiranje podjetij in priseljevanje po drugi strani povzročata nerealistično rast cen stanovanj in nepremičnin. Povprečni državljan osrednje Švice se spopada s cenami najemnin, ki postajajo nedostopne, kar izriva zlasti mlade in družine z nižjimi dohodki. Bogastvo tako ustvarja socialne napetosti.
Prav tako se povečuje pritisk na infrastrukturo. Hitra rast prebivalstva in gospodarske dejavnosti močno obremenjuje promet, javni prevoz, šole in zdravstvene sisteme. Načrtovanje in širitev infrastrukture pogosto ne moreta dohajati hitrosti gospodarske rasti in prilivov denarja.
Švicarski kantoni, ki so najbolj uspešni, so tudi pod stalnim pritiskom, da znižajo davke in s tem še povečajo konkurenčno prednost pred tujino in med seboj.
O pravičnosti in solidarnosti
Pretirani presežki sprožajo tudi vprašanja o tako imenovani medkantonalni pravičnosti. Ti bogataški kantoni so največji plačniki v sistem finančne izravnave, ki naj bi pomagal revnejšim kantonom pri razvoju. Zaradi vseh teh presežkov pa so nekateri v finančno izravnavo vplačali že toliko milijard frankov, da se debata o njihovem prispevku in porabi teh sredstev samo še zaostruje.
Za osrednjo Švico je torej izziv, kako svoje izjemno bogastvo prevesti v trajnostno blaginjo, ne da bi pri tem ogrozila socialno kohezijo in dostopnost regije za prvotne prebivalce. Hkrati je to problem, ki si ga na neki način želi imeti vsak švicarski kanton.
