Na kongregacijah, to je na srečanjih v dneh pred začetkom konklava, je sicer prišlo do povezovanja in prijateljevanja določenih kardinalov, zlasti glede na geografsko pripadnost, pa tudi glede na to, kako želijo nadaljevati delo pokojnega Frančiška.
Tako je vsaka od teh skupin v sredo na konklave prišla z idejo, kakšen naj bi bil novi papež oziroma kdo naj bi to bil. V teh dneh so bili med glasovanji o novem papežu kardinali povsem izolirani od zunanjega sveta. Prav tako to velja za okoli sto kardinalov, ki so starejši od 80 let in so lahko sodelovali na posvetovanjih pred glasovanji.
Sodelovala ni niti ena ženska
Nenavadno, pravzaprav škandalozno pa je, da ne pri pripravah volitev ne pri posvetovanjih pred glasovanji, kaj šele pri samih glasovanjih, ni sodelovala niti ena ženska, čeprav je med pravimi verniki veliko več žensk kot moških, prav tako je veliko več redovnic kot vseh redovnikov in duhovnikov skupaj.
Glasovanje je potekalo v strogi tajnosti. Iz posvetovanj na konklavu pa bo mogoče, če bodo o njih v javnosti kdaj spregovorili kardinali, razbrati, katera tema je bila v ospredju volilnega boja.
Pomembna tema posvetovanj – ki se tudi navezuje na ambicije Cerkve, da nagovarja vse človeštvo – je bil najbrž odnos do drugih ver, zlasti do islama. Prav tako vprašanje, ali kandidat meni, da mora kot papež voditi Cerkev sam ali skupaj s kardinali in škofi z vsega sveta.
Odnos do reform
Pri izbiri papeža je lahko imel odločilno vlogo tudi odnos kandidata do reform, ki naj bi utrdile Cerkev. Nekateri napredni katoličani upajo, da bo novi papež dovolil duhovniško posvečenje poročenih moških in žensk ter obhajilo ločencev.
V resnici pa od novega papeža ni mogoče pričakovati radikalnih sprememb. Vsak papež nadaljuje delo prejšnjih, izhaja iz tradicije in dogem Cerkve, ki veljajo za večne resnice.
Reformatorji razvijajo tradicijo Cerkve tako, da jo prilagajajo sodobnemu svetu, kot sta to naredila Janez XXIII. in Pavel VI. z drugim vatikanskim koncilom pred 60 leti. Med drugim so od takrat maše v jezikih vernikov in ne več v latinščini.
Radikalno napreden ali radikalno konservativen papež ne pride v poštev že zato, ker mora delati v dobro Cerkve in ne sme odvračati množic od nje. Kardinali torej najverjetneje niso izvolili nekoga, ki je na primer velik nasprotnik homoseksualcev ali pa velik zagovornik gibanja LGBT.
