Nikoli nisem dajal izjav, ali sem vsaj poskušal, da jih ne bi dajal. Vem, da mi to ne gre.Postanem živčen, pozabim, kaj sem hotel reči, svojih misli in logike ne morem zares prenesti novinarjem. Zato sem se odločil, da to ni zame in da tega res ne smem početi.« To je ena od maloštevilnih izjav, s katerimi naj bi 55-letni trikrat poročeni in trikrat ločeni oče sedmih otrok, nekdanji politik, poslovnež in oligarh Roman Abramovič, ki naj bi ga imel ruski predsednik Vladimir Putin »rad«, kot imaš rad najljubšega sina, razložil svojo molčečnost in skrivnostnost. Izjavo je dal leta 2012, med londonsko sodno bitko z nekdanjim poslovnim partnerjem in oligarhom Borisom Berezovskim, ki ga je obtožil, da ga je poslovno opeharil, in je zato zahteval šest milijard dolarjev odškodnine.
Za nekoga s toliko masla na glavi, kot ga ima Abramovič, eden maloštevilnih Jelcinovih oligarhov, ki so ostali oligarhi tudi pod Putinom, ne pa pristali v zaporu, ni presenetljivo, da nerad daje izjave in da je živčen govornik v javnosti. Berezovski, eden prvih ruskih oligarhov, ki je Abramoviču pomagal postati oligarh, je tožbo izgubil. Marca 2013 so ga našli obešenega v njegovi angleški podeželski vili. Berezovski, ki je leta 2003, v letu, ko je Abramovič kupil Chelsea, dobil politično zatočišče v Britaniji, je bil takrat že najglasnejši Putinov kritik v izgnanstvu. Mrliški oglednik ni našel znamenj »boja« (upiranja obešanju). Vseeno je ocenil, da je bila njegova smrt sumljiva, ne da bi navedel vzrok za to.
»Poslovnež« že med služenjem vojske
24. oktobra 1966 v ruskem mestu Saratov na reki Volgi rojeni Roman Arkadjevič Abramovič je bil že v zgodnjem otroštvu, pred petim letom, ob starše, ki so bili askenaški Judi (v hebrejščini so askenaški Judje »Yehudei Ashkenaz«, kar pomeni Judje iz nemških dežel, kamor je del Judov v srednjem veku odnesla diaspora). Mali Roman je odraščal najprej pri stricu, kasneje pri stari mami. O njegovem šolanju in »poslovnih« začetkih, o katerih sam ni nikoli govoril, se pletejo različne zgodbe. Po eni naj bi šolanje obesil na klin pri šestnajstih, po drugi naj bi bil faliran študent (želel naj bi postati avtocestni inženir), po tretji naj bi diplomiral na moskovski državni pravni akademiji. Poslovno ne ravno zakonito žilico naj bi pokazal med služenjem vojaškega roka. Oficirjem naj bi prodajal ukradeni bencin. Leta 1987, pri enaindvajsetih, se je prvič poročil. Starši prve žene Olge naj bi mu ob poroki podarili 2000 rubljev, ki naj bi jih potrojil s takrat nezakonito prodajo plastičnih igrač, posebno račk, kupljenih na črnem trgu. Še več naj bi zaslužil z nezakonito prodajo lutk in avtomobilskih delov. Gorbačovova perestrojka, ki je z letom 1988 dovolila zasebno trgovanje in poslovanje, mu je bila pisana na kožo. Na začetku devetdesetih let je ustanovil in likvidiral dvajset podjetij v vrsti različnih sektorjev, od prodaje pnevmatik do novačenja telesnih stražarjev. Resneje je začel bogateti, ko se je začel ukvarjati z nakupi in prodajo nafte.
Ukradel vlak s cisternami dizla?
BBC-jeva raziskovalna oddaja Panorama je ta teden razkrila, da je moskovsko mestno tožilstvo leta 1992 ukazalo aretacijo takrat 25-letnega Abramoviča zaradi velikega ropa vlaka s cisternami dizla. Abramovič je bil glavni osumljenec. Vlak naj bi osebno s ponarejenimi dokumenti preusmeril v Rigo, kjer so dizel prodali. Abramoviča so aretirali, vendar nikoli obtožili. Glavni izvor njegovega bogastva, ki mu ga je prinesla sibirska nafta, pooseblja eno samo ime: Sibneft. Sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja, v času divje privatizacije, ki je bila največji rop državnega in narodovega bogastva v zgodovini, je bila Rusija precej brezpravna država. Orjaška naftna industrija je bila v državni lasti. Abramovič, ki si je najbolj od vsega želel obogateti in si prilastiti njen del, je bil, kot rečejo Angleži, a man with the plan. Človek z načrtom, ki je bil enostaven: prepričati rusko vlado, da združi del te industrije pod streho ene velike družbe in jo proda. Za kupčijo in ceno bi se dogovorili v naprej, srečni kupec pa bi bil on. Abramovič takrat še ni bil velik igralec ne v poslu ne v politiki. Potreboval je pomoč. Povezal se je z nekom, ki je imel poslovno in politično moč. To je bil Boris Berezovski, eden od Jelcinovih oligarhov, ki so mu z denarjem in svojimi mediji pomagali zmagati na drugih predsedniških volitvah.
Sibneft kot vir bogastva
Nastal je naftni orjak Sibneft. Prodali so ga na koruptivni javni dražbi, ki je bila zrežirana za Abramoviča. Malo pred dražbo je eden od ministrov nakazal dobrih 131 milijonov dolarjev iz proračunskih sredstev banki, ki je potem Abramoviču dala posojilo, s katerim je kupil Sibneft. Zanj je plačal okoli 250 milijonov dolarjev, čeprav je bil vreden okoli tri milijarde. Policija naj bi zato Abramoviča hotela obtožiti »prevare, ki jo je organizirala kriminalna skupina«. Samo deset ler kasneje (2015), pod Putinom, je Abramovič Sibneft prodal nazaj državi (Gazpromu) za vrtogavih 13,1 milijarde dolarjev. Glavni izvor njegovega orjaškega premoženja je torej koruptivna dražba. Abramovič je to potrdil v pravni vojni z Berezovskim. Med pričanjem je priznal, da je bila dražba prirejena. Berezovski je tožbo izgubil, a sodnica je razsodila, da ni bilo koruptivno samo njegovo lobiranje. Po njenem je bilo koruptivno tudi to, da je Abramovič pristal na to, da Berezovskemu plača za lobiranje. Priznanja na sodišču Abramoviču niso škodila ne v Britaniji ne v Rusiji. Ob nakupu Sibnefta je bil njegov politični sponzor ruski predsednik Jelcin, ob prodaji pa Putin. Še preden je britanska vlada z zamudo sankcionirala Abramoviča, so prišli na dan dokumenti španske preiskave ruskega organiziranega kriminala, ki je že pred dvanajstimi leti ugotovila, da je Abramovič eden od »upravljalcev Putinovih zasebnih ekonomskih interesov«. Z drugimi besedami, da skriva milijarde Vladimirja Putina, ki ga imajo mnogi za najbogatejšega Zemljana. O tem, da je Putinovo bogastvo povezano z njemu lojalnimi oligarhi, kot je Abramovič, se govori že dolgo, a potrebna je bila vojna v Ukrajini, da so začeli ukrepati proti njim. Abramovič bi zelo verjetno moral biti prvi na seznamu, a mu kljub počasnosti britanske vlade ni uspelo prodati Chelseaja, zdaj zanj izgubljene krone njegovega zaseženega imetja v Britaniji.
Abramovič se je trikrat poročil in trikrat ločil. Prvič leta 1987, ločil se je samo tri leta kasneje. Leta 1991 se je poročil s stevardeso Aeroflota Irino, s katero imata pet otrok. Zaradi njegove afere s petnajst let mlajšo Darjo Dašo Žukovo, hčerko oligarha Aleksandra Žukova, je Irina leta 2006 vložila zahtevek za ločitev. Ločila sta se leto kasneje, Abramovič pa naj bi ji izplačal četrt milijarde evrov odpravnine. Z lepo Dašo se je poročil leta 2008. Dva otroka imata. Ločila sta se leta 2018. Samo leto kasneje se je Daša spet poročila z milijarderjem, pet let mlajšim Grkom Stavrosom Niarchosom, Abramovič pa je od takrat samski.
