Novi oziroma vnovični poljski premier Donald Tusk je po izobrazbi zgodovinar in tega ne skriva prav dobro. Ko je v sredo v parlamentu prisegla njegova vlada in je stopil za govorniški oder, je iz rokava stresal datume in dogodke iz slavne poljske zgodovine, od vstaje proti Rusom leta 1863 do padca komunizma. »Mislim, da bo šel 15. oktober v zgodovino kot dan mirnega upora za svobodo in demokracijo, in to ne prvič. Malce podobno kot 31. avgust 1980 ali 4. junij 1989,« je rekel. 31. avgusta 1980 je komunistična oblast pristala na zahteve stavkajočih pristaniških delavcev v Gdansku, kar je vodilo v ustanovitev sindikata Solidarnost, ki je odigral veliko vlogo pri padcu komunizma. 4. junija 1989 so na Poljskem potekale prve večstrankarske volitve.
15. oktober pa je datum letošnjih parlamentarnih volitev. Tusk je zmago opozicije in konec osemletne vladavine stranke Zakon in pravičnost (PiS) Jaroslawa Kaczynskega, ki je državo sprla z Brusljem, jo popeljala v zelo konservativne vode in načela vladavino prava, torej postavil ob bok grandioznim dogodkom iz poljske zgodovine. Zato, ker je spet čas, da se njen tok obrne, je rekel. Na tem sloni bistvo njegovega političnega programa: ponovno zbližanje z Evropo preko odprave spornih praks doma. »Poljska bo spet voditeljica v Evropski uniji ... Eden od razlogov za zmago naše koalicije 15. oktobra je želja Poljakinj in Poljakov, da se Poljska vrne na zasluženo mesto,« je rekel.
Proevropsko usmeritev ima Tusk v krvi, in to še iz časov, preden se je v Evropski uniji povzpel na enega izmed treh najvišjih položajev. V letih 2014–2019 je bil predsednik evropskega sveta, drugi od samo treh doslej na tem položaju (ob Hermanu van Rompuyu in zdajšnjemu Charlesu Michelu), odkar so odpravili rotirajoče predsedstvo in položaj naredili za stalnega. Ko je v sredo po prisegi vlade odletel v Bruselj na vrh voditeljev držav članic, se je znašel v zanimivi vlogi – kot eden od članov telesa, ki mu je nekoč predsedoval.
Dolgo rivalstvo s Kaczynskim
Donald Franciszek Tusk se je rodil 22. aprila 1957 v Gdansku. Odraščanje v pristaniškem mestu ob Baltskem morju je nekoč opisal kot skrajno dolgočasno in monotono, Gdansk pa kot križišče etničnih skupin, kar ga je prepričalo o nesmiselnosti nacionalizma. Za politiko se je začel zanimati ob spremljanju spopadov policistov s stavkajočimi delavci. Gdank kot rojstno mesto Solidarnosti je bil v središču takratnega poljskega političnega dogajanja, ki se mu je Tusk z nasprotovanjem komunizmu pridružil v študentskih letih. Po študiju je nekaj časa delal kot zidar in industrijski slikar. Ko je zgodovina komunizem vzhodnega bloka odpihnila, pa je takoj ustanovil stranko in na prvih svobodnih volitvah postal poslanec. Leta 2001 je soustanovil novo stranko, Državljansko platformo, ki jo vodi tudi sedaj.
Leta 2005 je kandidiral za predsednika. V prvem krogu je zmagal s 36 odstotki glasov, v drugem pa izgubil proti Lechu Kaczynskemu, bratu dvojčku Jaroslawa Kaczynskega, tudi zaradi obtožb, da je Tuskov ded služil v nacistični vojski. Dve leti kasneje je dobil zadoščenje z zmago na parlamentarnih volitvah nad stranko PiS, ki jo vodi Jaroslaw Kaczynski. Takrat se je začelo dolgoletno politično rivalstvo. Stranki Tuska in Kaczynskega se zadnjih osemnajst let izmenjujeta na premierskem položaju, kar veliko pove o poljskem političnem prostoru, kjer že skoraj dve desetletji let ni opaznejšega mesta za levosredinsko opcijo – PiS je skrajno desna populistična stranka, Državljanska platforma pa zmerno konservativna in liberalna.
Vsi so bili za, razen lastne države
Pod Tuskovim prvim premierskim mandatom je bila Poljska eno najhitreje rastočih evropskih gospodarstev, medtem ko so večino držav pestile posledice finančne krize. Izboljšal je tudi odnose z Nemčijo in Rusijo, ki jih je med vladavino v letih 2005–2007 skrhala PiS. Zmagal je tudi na volitvah leta 2011 in postal prvi pokomunistični premier na Poljskem, izvoljen v drugi mandat, v katerem pa je sprejel zelo nepriljubljeno pokojninsko reformo z dvigom upokojitvene starosti na 67 let, vlado so pretresali škandali in njegova priljubljenost doma je upadla. Ne pa tudi v tujini.
Leta 2014 je zapustil domačo politiko in postal predsednik evropskega sveta v času migrantske krize, brexita, parajočih odnosov EU z ZDA pod administracijo Donalda Trumpa, ki jo je označil za grožnjo Evropi, ter posledic ruske aneksije Krima. Hitro se je priučil angleščine, a v javnih nastopih tudi potlej ni blestel. Leta 2017 so mu podelili še drugi mandat na čelu evropskega sveta kljub ostremu nasprotovanju ene države – Poljske oziroma vladajoče stranke PiS. Takratna premierka Beata Szydlo je Bruslju celo grozila s povračilnimi ukrepi.
Razgradnja osemletnega projekta
Leta 2019 je Tusk odšel s čela evropskega sveta in dve leti vodil Evropsko ljudsko stranko, leta 2021 pa napovedal vrnitev v poljsko politiko in spet prevzel stranko Državljanska platforma. Na letošnjih volitvah 15. oktobra se je tako odvil znani boj, v katerem je Pirovo zmago dosegel Jaroslaw Kaczynski. Koalicijskih partnerjev za sestavo vlade ni našel, Tusk pa je združil opozicijo ter spet postal premier.
Ta mandat bo verjetno njegov najtežji. En izziv bo uresničevanje programa s pisano koalicijo, ki sega od levice do kmečke stranke. Tu bo na preizkušnji njegovo bojda dobro prilagajanje danim razmeram (ali obračanje po vetru, kakor za koga), kar je v kampanji pokazal z nenadno podporo pravici do splava. Tusk nima širokega mandata poljske javnosti – tudi zaradi številnih osebnih napadov nanj in družino (pripisovali so mu celo odgovornost za usodno letalsko nesrečo predsednika Lecha Kaczynskega leta 2010) je sčasoma postal politik, ki deli. Del Poljakov ga podpira, del ostro zavrača.
Bržkone največji izziv pa bo nov obračun s Kaczynskim, namreč z dediščino osemletnega vladanja PiS, ko bo poskusil razgraditi posege v pravno državo in medije ter umakniti vsepovsod nastavljeni strankarski kader, pri čemer se bo bodel še s pravico veta predsednika Andrzeja Dude, ki je blizu PiS. Uspešnost Tuska pri tem projektu bodo pozorno spremljali tudi v tujini – ne samo zaradi Evropske unije, ampak ker politikov z idejami, podobnimi tistim dosedanje vladajoče garniture, zunaj poljskih meja ne manjka. Rdeča lučka v Bruslju že začenja utripati nad Slovaško, kjer bi premier ukinil urad posebnega tožilstva za pregon najhujših primerov korupcije in organiziranega kriminala.
