Vojna in politika sta bili običajno jedro človeške zgodovine, medtem ko sta se napredek v tehnologiji in organizaciji odvijala – če sploh – zelo počasi v ozadju. Danes se dogaja nasprotno.
Vpliv tehnoloških inovacij na trg idej je povzročil eno najbolj logičnih sprememb. Prestop iz obdobja na roko napisanih in na roko prepisanih rokopisov v obdobje Gutenbergovega tiska je prinesel kopernikansko revolucijo (hkrati s skoraj dvema stoletjema genocidnih verskih vojn). Pamfleti in kavarne so razširili javno sfero, javno mnenje pa vzpostavili kot močno omejitev za vedenje političnih voditeljev.
Kot je pozneje ugotovil drugi ameriški predsednik John Adams: »(Ameriška) revolucija je bila tu, preden se je začela vojna… v dušah in srcih ljudi.« Odločilna intelektualna bitka, zdaj to vemo, je bila dobljena s pamfletom Zdrav razum v Angliji rojenega Thomasa Paina. Še vedno pa je bil tudi v revolucionarnem obdobju tempo sprememb veliko počasnejši, kot je danes. V razponu samo dveh človeških življenj smo prešli z množičnih časopisov za trg in medijskih magnatov k radiu in televiziji, potem pa k internetu in današnji javni sferi, ki jo obvladujejo družbena omrežja. In vsak od nas bo živel še dovolj dolgo, da bo priča tistemu, kar bo prišlo, karkoli to že bo.
Danes obstaja skoraj soglasje o tem – vsaj med tistimi, ki niso povsem vpreženi v propagando družbenih omrežij – da nam sedanja javna sfera ne služi tako dobro, kot je našim prednikom. »Družbena omrežja ne delujejo dobro,« je zapisala ameriška avtorica Annalee Newitz v nedavnem komentarju za New York Times. »Zastrupila so način, kako komuniciramo drug z drugim, in spodkopala demokratični proces. Številni med nami se jih hočejo rešiti, toda ne moremo si predstavljati sveta brez njih.«
Zahodne družbe so imele pred tem podobne skrbi. V tridesetih letih 20. stoletja so moji stari strici poslušali svoje starše, kako so se pritoževali, da je radio dovolil demagogom, kot so Adolf Hitler, Charles Coughlin in Franklin D. Roosevelt (ta »komunist«), da so se izognili normalnemu procesu javnega diskurza. Javnim razpravam tradicionalni varuhi niso več zagotavljali treznosti in racionalnosti. V novi dobi radijskega oddajanja so se lahko nepreverjena sporočila širila blizu in daleč, ne da bi se kdo vmešaval. Politiki in ideologi, ki ne mislijo na javni interes, pa so lahko brez težav prodrli naravnost v ušesa ljudi in se polastili njihovih možganov.
Danes pa težava niso posamezni demagogi, ampak javna sfera, ki jo oblegajo roji »vplivnežev«, propagandistov in slamnatih mož, ki jih bolj ali manj koordinira dinamika samega medija. Ideje dvomljive kakovosti in dvomljivega izvora spet oblikujejo misli ljudi, ne da bi bile predmet ustrezne ocene in analize. To bi lahko predvideli. Še generacijo nazaj, ko je bilo spletno omrežje omejeno na univerze in raziskovalne inštitute, je obstajal vsakoletni pojav, znan kot »september«. Vsako leto so novi prišleki na te ustanove dobili elektronski naslov in uporabniško ime, nakar so zelo hitro našli stik s spletnimi skupnostmi. Začeli so govoriti in neizogibno se je nekdo razjezil. Naslednji mesec sta lahko bila uporaba spleta za informacije in diskurz zanemarjena zaradi kontinuitete jedkih in žaljivih izmenjav.
Potem so se stvari umirile. Ljudje so se oborožili s potrpežljivostjo, še preden so se priključili na računalnik, in naučili so se, da novincev ne jemljejo preveč resno. Troli pa so ugotovili, da so jih izločili s forumov, na katerih so tako radi motili. V vsakem primeru je večina, ki je izkusila življenje trolov, ugotovila, da to ni ravno prijetno. Naslednjih 11 mesecev je splet spet služil svojemu namenu, tako da je bistveno razširil kulturni, konverzacijski in intelektualni domet vsakega uporabnika, s čimer se je pridružil kolektivnemu skladiščenju človekove inteligence.
Toda ko se je splet začel širiti v vsak dom in potem na vsak pametni telefon, so se bojazni glede nevarnosti »večnega septembra« potrdile. Več denarja je bilo mogoče zaslužiti s podžiganjem jeze in sovraštva kot s posredovanjem zdravih informacij in spodbujanjem procesa učenja socialnih veščin, kot je to nekoč delal splet, ko je novince učil, kako naj se umirijo. In vendar danes internet ponuja dragocene informacije, in sicer v tolikšni meri, da si redko kdo od nas lahko predstavlja življenje brez njih. Da bi imeli dostop do teh informacij, smo molče dali dovoljenje arhitektom Facebooka, Twitterja, Googla (posebej YouTuba) in česarkoli drugega, da oblikujejo javno sfero s svojimi algoritmi, ki spodbujajo jezo in potrebo po klikanju.
Medtem so drugi ugotovili, da je mogoče zaslužiti veliko denarja in dobiti veliko moči z oblikovanjem spletnega javnega mnenja. Če hočete tam predstaviti svoja stališča, si je lažje pomagati s strojem za širjenje jeze in sovraštva, kot pa razviti razumljiv racionalen argument – posebno zato, ker gre pri teh stališčih za samopostrežbo, v kateri si vsak vzame, kar mu ustreza, in pa za to, da so ta stališča škodljiva za javno dobro. Annalee Newitz končuje svoj nedavni komentar z optimistično pripombo. »Javno življenje se je z družbenimi omrežji nepreklicno spremenilo, zdaj je čas za kaj drugega,« je zapisala. »Nehati moramo s prelaganjem odgovornosti za vzdrževanje javnega prostora na korporacije in algoritme – spet jo morajo prevzeti človeška bitja. Morda moramo res upočasniti svoj tempo, toda na podlagi nekdanjega kaosa smo ustvarili demokracije. To lahko spet naredimo.«
Takšno upanje v teh dneh morda potrebujejo novinarji. Žal pa racionalna evalvacija naše situacije kaže, da je neutemeljeno. Nastopil je večni september našega nezadovoljstva.
J. Bradford DeLong, profesor ekonomije na University of California v Berkeleyju, je bil pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije. ©Project Syndicate
