Izbor papeža ni vedno potekal na tako strog in strukturiran način, kot smo vajeni danes. Med bolj nenavadne zgodbe sodi tista iz leta 236. Takratni cerkveni zgodovinar Evzebij Cezarejski je zapisal, da je ključno vlogo pri izbiri papeža odigral golob. Ko je krščanska skupnost v Rimu razpravljala o papeških kandidatih, je beli golob, sicer simbol Svetega duha, priletel na glavo vernika Fabijana, ki se jim je ravno takrat pridružil. Zbrani so to dojeli kot znamenje in Fabijana izvolili za papeža.
V zgodnjem krščanstvu, ko so papeža - rimskega škofa - izvolili verniki rimskega plemstva in duhovniki rimske škofije, so na glasovanje pogosto skušali vplivati od zunaj. Med bolj zloglasne volitve štejejo tiste po smrti papeža Bonifacija II. leta 532. Ta izbor je zaznamovalo obsežno podkupovanje vplivnih senatorjev in kraljevih uradnikov. Na koncu so izvolili duhovnika Mercuriusa. Ta postal tudi prvi papež, ki si je spremenil ime. Poimenoval se je Janez.
Dolgi izbori in uvedba strožjih pravil
Leta 1059 je papež Nikolaj II. uvedel pravilo, da papeža volijo samo kardinali, nedvoumno pa ga je uzakonil papež Aleksander III. leta 1179. Določil je tudi, da kardinalski zbor izbira novega papeža z dvotretjinsko večino glasov prisotnih, piše na spletni strani Cerkve v Sloveniji.
Ta ukrep je marsikdaj otežil odločanje in da bi ta proces pospešili, se je v 13. stoletju razvila praksa zapiranja kardinalov do sprejema odločitve.
Leta 1241 je vodja rimske vlade kardinale zaprl v propadajočo stavbo, v kateri jim niso hoteli čistiti stranišč in zagotoviti zdravniške oskrbe. Kot je zapisal ameriški zgodovinar Frederic Baumgartner v svoji knjigi o zgodovini volitev papežev, so kardinali odločitev sprejeli šele, ko je eden od njih umrl. Po 70 dneh so izvolili Goffreda Castiglionija, ki je postal papež Celestin IV.
Najdaljši konklave v zgodovini Cerkve po smrti papeža Klemna IV. leta 1268 je trajal skoraj tri leta. Po 18 mesecih so kardinale zaprli v papeško palačo v mestu Viterbo blizu Rima in jim zmanjševali količino hrane. Da bi pospešili odločanje, so nezadovoljni lokalni prebivalci junija 1270 celo odstranili streho palače. Pri tem jih je po navedbah AFP očitno navdihnila domislica nekega angleškega kardinala, da bi se brez strehe lahko mednje neovirano spustil Sveti duh.
Septembra 1271 so nato izvolili papeža Gregorija X., ki je tri leta pozneje uvedel prakso zaprtega prostora, v katerem se zberejo kardinali - konklave prihaja iz latinskega izraza cum clave oziroma s ključem. Uvedel je tudi pravilo, da se morajo sestati deset dni po smrti papeža in da jim morajo sčasoma zmanjševati količino hrane. Če odločitve niso sprejeli v treh dneh, so dobili le en glavni obrok namesto dveh. Po petih dneh pa so jim dali samo še kruh, vodo in vino, navaja ameriški novinar in pisatelj John L. Allen. Te stroge omejitve hrane so medtem sicer omilili. Kardinali imajo danes lahko redne obroke s poudarkom na uravnoteženosti in lahki prebavljivosti. Lahko točijo vino, ne smejo pa uživati žganih pijač. Še vedno pa z izjemno strogim nadzorom preprečujejo, da v konklave s hrano ne bi prišla kakšna skrita sporočila od zunaj.
Frančišek zakuhal prostorsko stisko
Konklavi so več stoletij potekali v Apostolski palači, od leta 1878 pa se odvijajo v Sikstinski kapeli. V preteklosti so kardinali tudi spali v Apostolski palači, kjer so zanje postavili bokse z zložljivimi posteljami. Okna so bila vedno zaprta, so pa jih odprli žgočega avgusta leta 1978, ko so se kardinali zaradi vročine skoraj uprli.
Papež Janez Pavel II., ki so ga nato oktobra tega leta izvolili, je odredil gradnjo 20 milijonov evrov vrednega Doma svete Marte, kjer sedaj med konklavom bivajo kardinali. Ima več kot sto suit in okoli 20 enoposteljnih sob, a so med konklavom tudi tu okna zaprta. Zgradba je prilagojena za običajno število kardinalov z volilno pravico, ki se giblje okoli 120. V teoriji je v Dom svete Marte možno nastaniti do 129 kardinalov. Prostorsko stisko pa je zakuhal papež Frančišek, ki je imenoval veliko število novih kardinalov, skupno število kardinalov z volilno pravico pa se je povzpelo na 135. Dva kardinala se konklava zaradi zdravstvenih razlogov ne bosta udeležila, preostale pa bodo prerazporedili v sosednje zgradbe.
V zadnjih stoletjih je najdaljši konklave trajal 50 dni, in to leta 1831, ko so izvolili papeža Gregorja XVI. V 20. stoletju je najdaljši trajal pet dni, ko so leta 1922 izvolili papeža Pija XI. Leta 2005 so Benedikta XVI. izvolili v samo dveh dneh po štirih glasovanjih. Tudi njegovega naslednika Frančiška so leta 2013 izvolili v dveh dneh, a po petih glasovanjih.
