Po drugem valu priznanja Palestine v Združenih narodih, ko se je število držav, ki so naredile ta korak, povzpelo nad 150, se postavlja vprašanje, kako dejansko zagotoviti novo delujočo palestinsko državo. Tokratni val priznanj, ki se je začel konec preteklega tedna in nadaljeval v ponedeljek, je drugi največji, odkar je leta 1988 palestinski parlament razglasil državo Palestino. Potem jo je v dveh letih priznalo okoli 100 držav, med njimi tudi nekdanja Jugoslavija, vendar vse njene naslednice po razpadu skupne države priznanja niso prevzele. Slovenija, ki je Palestino priznala lani, je bila ena izmed njih.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu ustanovitvi palestinske države nasprotuje. Tudi izraelska opozicija, ki je sicer z Netanjahujem v mnogočem na nasprotnih bregovih, vidi priznanje Palestine šele na koncu mirovnega procesa. Kot odgovor na nova priznanja v vladi zdaj resno razmišljajo o pripojitvi novih delov Zahodnega brega ali kar o celotnem ozemlju. Pogosto se omenja možnost, da bi pripojili dolino reke Jordan, obmejno območje z Jordanijo, s čimer bi morebitno prihodnjo palestinsko državo odrezali od neposrednih prometnih povezav z Jordanijo in jo naredili še bolj odvisno od Izraela. Iz več evropskih držav so se vrstili pozivi Izraelu proti takšnim korakom.
Pomisleki Nemčije in Italije
Odločitev o morebitni novi pripojitvi bodo v Izraelu predvidoma sprejeli po vrnitvi Netanjahuja iz New Yorka, kjer bo v petek s svojim nagovorom sodeloval na splošni razpravi generalne skupščine OZN. Dan prej bo delegacije po videopovezavi nagovoril palestinski predsednik Mahmud Abas. Združeni arabski emirati, ena izmed arabskih držav, ki je z Izraelom leta 2020 v okviru Abrahamovih sporazumov normalizirala odnose, so že nakazali, da bi pripojitev Zahodnega brega pomenila kršitev dogovora o normalizaciji odnosov med državama.
Abasu je »udeležbo« po videopovezavi z izglasovano resolucijo dovolila kar generalna skupščina, potem ko mu ZDA kot država gostiteljica niso hotele izdati vizuma za prihod na zasedanje. A tudi udeležba po videopovezavi iz Ramale ni bila izglasovana soglasno. Nasprotovali so ji Izrael, Nauru, Palav, Paragvaj in Združene države Amerike, šest držav pa se je vzdržalo (med njimi Madžarska in Severna Makedonija).
Medtem ko so nova priznanja pozdravili tako Palestinci kot arabske države, so v dveh največjih evropskih podpornicah Izraela vztrajali, da priznanje Palestine ta čas ne pride v poštev. V Italiji so oblasti ocenjevale, da bi bilo priznanje kontraproduktivno. Nemški zunanji minister Johann Wadephul pa je vztrajal pri dolgoletnem stališču Berlina, da bo nemško priznanje Palestine sledilo šele ob zaključku mirovnega procesa, ko bo dosežen dogovor med Izraelci in Palestinci. Vendarle je pristavil, da se mora ta mirovni proces začeti zdaj.
Pisalo se je leto 1993
V tem trenutku si je težko predstavljati, kako bi se obnovil mirovni proces. Izrael nadaljuje genocidno vojno v Gazi, v kateri želi uničiti Hamas. Mirovni pogovori stojijo že leta. Zadnji pravi poskus oblikovanja palestinske države sega v leto 2001, ko je bil takratni premier Izraela Ehud Barak po pogovorih v egiptovski Tabi blizu sklenitvi miru s Palestinci, a ga zaradi bližine volitev slednjič ni sklenil. Nato je zmagal Ariel Šaron in mirovni proces je povsem zastal.
Vse pa se je začelo leta 1993. Na trati Bele hiše sta si ob podpisu mirovnih sporazumov iz Osla oziroma tako imenovane deklaracije o načelih v roke segla vodja Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Jaser Arafat in izraelski premier Jicak Rabin. Takrat se je pisala zgodovina odnosov in obrnil se je list upanja, da bo slednjič le prišlo do ustanovitve palestinske države, potem ko sta tako Izrael kot PLO priznala obstoj drugega naroda. Pet let je okvirni mirovni dogovor Izraelcem in Palestincem omogočal, da dosežejo končni dogovor, podrobnosti postopnega prenosa oblasti pa so bile opredeljene z naslednjim dogovorom Oslo II.
Začel se je prenos oblasti na Zahodnem bregu in v Gazi, kjer so vzpostavili območje A. Tam so imeli Palestinci izključni nadzor. Na območju B je veljal mešani izraelsko-palestinski nadzor, območje C pa je bilo pod izključnim varnostnim nadzorom Izraela. Sčasoma bi moralo ozemlje iz cone C prehajati v cono B in naprej v cono A. Tako bi ob številnih drugih ukrepih za krepitev zaupanja vzpostavljali celovito ozemlje za palestinsko državo.
Vendar je bilo tako le na papirju, čeprav je vsaj v prvih letih po sklenitvi deklaracije o načelih prišlo do določenih premikov v palestinski samovladi in je glede na tri kriterije za vzpostavitev države (prebivalstvo, ozemlje in efektivna oblast) Palestina dejansko obstajala, sicer na zelo omejenem območju. Vendar se naseljenski projekt Izraela na zasedenem Zahodnem bregu tudi v času mirovnega procesa nikoli ni končal. Prav ta je v naslednjih desetletjih vse bolj uničeval možnosti za vzpostavitev palestinske države. V prvih letih po šestdnevni vojni leta 1967 je bil naseljenski projekt osredotočen na obroč okoli Jeruzalema in Golansko planoto. Desetletje po šestdnevni vojni, ko je laburiste na čelu vlade zamenjal Likud – stranka, ki jo danes vodi Netanjahu – se je naseljenski projekt močno spremenil in osredotočil tudi globlje na Zahodni breg. Tudi v Gazi je obstajal in se končal šele leta 2005, ko je vseh 21 naselbin umaknil takratni premier Šaron, da je lahko okrepil naseljevanje na Zahodnem bregu.
