Dobro leto dni po oblikovanju nizozemske vlade se dežela tulipanov, kolesarjev, nasipov in mlinov na veter odpravlja na predčasne parlamentarne volitve. Čeprav je nekdaj vladajoča Stranka svobode (PVV) populista in skrajnega desničarja Geerta Wildersa izgubila veliko podpore, ji javnomnenjske raziskave napovedujejo vnovično zmago. Toda tokrat – tako vsaj zagotavljajo druge stranke – z njo ne nameravajo stopiti v koalicijo. Naslednjo pisano vlado levih in desnih strank bi utegnil voditi levičar Frans Timmermans ali konservativni krščanski demokrat Henri Botenbal.
Večna karta migracij
Zgolj po letu dni desne vlade, ki jo je namesto Wildersa vodil nestrankarski Dick Schoof, je julija Wildersova stranka PVV zapustila koalicijo z Ljudsko stranko za svobodo in demokracijo (VVD) voditeljice Dilan Yesilgoz, Novo socialno pogodbo (NSC) Petra Omtziga in Gibanjem kmetov in državljanov (BBB) Caroline van der Plas. Prišlo je namreč do razkola o migracijskih vprašanjih. Wilders je terjal drastično zaostritev azilne politike, med drugim bi prosilce za azil zavračal na meji, tiste iz varnih držav deportiral brez posebnih postopkov in uporabil vojsko za varovanje kopenske meje. Drugi koalicijski partnerji so menili, da so določeni predlogi ali pravno neizvedljivi ali preradikalni.
Kljub razpadu vlade je bila škoda povzročena. Kajti večinoma desnosredinske stranke so kar leto dni vztrajale v koaliciji s skrajno desnico in tako legitimirale njena stališča. »Nekatere stranke na konservativni sredini, predvsem konservativna liberalna stranka VVD nekdanjega premierja Marka Rutteja, so se pomaknile kar močno proti skrajni desnici. Predvsem njihova stališča so dokaz tega. S tem pa so tudi pomagali normalizirati zamisli teh skupin. Dokler so migracije prevladujoča tema v volilni kampanji, je to za Geerta Wildersa lahka igra, ki jo zmore zmagati. Raziskave kažejo, da gre za eno najpomembnejših tem volilne kampanje, in to Wildersu koristi,« razlaga Kristof Jacobs, izredni profesor na oddelku za politologijo Univerze Radboud.
Wilders ponovno igra na karto migracij in obljublja ustavitev vseh prihodov azilantov na Nizozemsko. V volilni kampanji ga ni bilo dosti na spregled. Grozili so mu namreč z atentatom. Povrh je zavračal nastope v predvolilnih soočenjih in intervjuje. Vse to se je stranki poznalo, razlaga Jacobs. Javnomnenjske raziskave PVV dajejo 26 sedežev v 150-članskem parlamentu, kar je hud padec od prejšnjih volitev, ko so jih dobili 37. »Ne bi bil presenečen, če bo v sredo njegova stranka še vedno najmočnejša, a bo dosegla slabši rezultat, kot bi ga lahko, saj bodo njegovi volilci tudi ostali doma,« razlaga Jacobs.
Na desni veliko razpoložljivih volilcev
Vse vladne stranke bodo utrpele izgube, napovedujejo javnomnenjske raziskave, še največ VVD. Morda je tudi to razlog, da v koalicijo z Wildersom noče nihče več. Predvsem od rezultata VVD bo po oceni našega sogovornika odvisno, kako bo s sestavljanjem nove vlade. Če se bo res odrezala slabo (napovedujejo ji peto mesto za liberalci D66), ne bo med potencialnimi koalicijskimi partnerji. Če pa bo njen rezultat soliden, se utegnejo zaradi njene vključitve v koalicijo pogajanja zavleči.
Ker vse stranke izključujejo sodelovanje z Wildersom, bo premierja očitno postavila drugouvrščena stranka. Za to mesto se borita Zeleno-leva socialdemokratska koalicija Fransa Timmermansa (Groen-Links in PvdA) in krščanski demokrati (CDA) Henrija Botenbala, ki sta skorajda izenačeni. Dobili naj bi 20 do 23 sedežev. Največja zvezda teh volitev je prav Bontenbal, saj bo rezultat CDA (zdaj pet poslanskih sedežev) očitno početveril. Dvainštiridesetletni Botenbal je v politiko stopil šele pred štirimi leti, prej je stranki svetoval pri energetskih vprašanjih. Državo bi rad vrnil k normalnosti po kaosu Wildersa, ko je kot šef PVV deloval kot predsednik vlade v senci.
»Veliko desničarskih volilcev je razočaranih. Želeli so stabilno desničarsko vlado, a je niso dobili. Želeli so zmanjšanje migracij, pa tudi tega niso dobili. Iščejo alternative. Ne bodo volili levice, ker ta ne bo zmanjšala migracij. Tako je na desnici naenkrat postalo razpoložljivih veliko volilcev, ki so iskali alternativo. Bontenbal je bil preprosto tam. To je bila ena njegovih največjih prednosti. Hkrati je to tudi razlog, zakaj levica na Nizozemskem ne zmaga. Na desnici je več strank, ki so ali v vladi ali v opoziciji. Ko so volilci razočarani nad eno od teh strank, se obrnejo k drugi, ki jim je ideološko še vedno blizu,« dinamiko volilnega telesa na Nizozemskem razlaga Jacobs.
