To je stavba, v kateri poleg nacionalne knjižnice domujeta dva muzeja in vrsta historičnih zbirk; stavba, katere južna fasada je usmerjena proti Umetnostnozgodovinskemu muzeju (Kunsthistorisches Museum), pogled proti zahodu pa razkriva obrise parlamenta; to je tudi stavba, iz katere je Hitler ob priključitvi Avstrije oktobra 1938 nagovoril evforično množico.
Sklepni del priprav na ta dogodek je trajal leto in pol, razstava pa je resnično vredna ogleda. In to ne samo zato, ker pokaže, kako je mogoče 100 let kompleksne zgodovine »stlačiti« na 750 kvadratnih metrov površine, ne da bi človek dobil občutek, da se je znašel v skladiščnem delu prodajalne Ikea.
Ne, razlogov je bistveno več
Poleg vsebine gre predvsem za to, kako je ta predstavljena. Kustosinje in kustosi z direktorico dr. Moniko Sommer na čelu so namreč nazorno pokazali, da je – podobno kot na drugih področjih življenja – tudi pri preoblikovanju vloge muzejev prišlo do tektonskih premikov. V procesu dekolonizacije in rasne, spolne ter na koncu še istospolne emancipacije so do besede prišli doslej nevidne skupine in posamezniki, ki odločilno prispevajo h kredibilnejši interpretaciji preteklosti. S pomočjo novih tehnologij so (posredno) spregovorili tudi ustvarjalci in uporabniki danosti, ki so sčasoma postale muzejski eksponati. Še več, predmeti, ki so jih do nedavnega v glavnem interpretirali samo kustosi, so spregovorili sami, zato ne preseneča, da se je z »novo muzeologijo« poudarek iz reprezentacije in pouka začel spreminjati v naracijo.
V pripoved in dialoško komunikacijo se je usmeril predvsem tako imenovani »drugi val« nove muzeologije, ki je zaznamoval muzejsko prezentacijo v novem tisočletju. Muzealci so se začeli intenzivno ukvarjati z neposrednim posredovanjem oziroma z dialogom z obiskovalci. V najbolje opremljenih in konceptualno najbolj domišljenih muzejih lahko obiskovalci neposredno komunicirajo z razstavljenimi predmeti, zaradi česar se je obisk muzejev v zadnjih dveh desetletjih občutno povečal. Zagotovo bo Hiša zgodovine Avstrije (Haus der Geschichte Österreich) izdatno prispevala k temu razvoju.
Poleg obveznega zvočnega vodiča namreč razstavo dopolnjujejo tudi domiselni svetlobni napisi in plakati, kot sta uvodni »Kaj je Avstrija« in udaren poziv k demilitarizaciji: »Zuviel Panzer zuwenig Hirn« (»Preveč tankov, premalo možganov«), ki so si ga avstrijski nasprotniki atomske bombe izposodili pri Bavarcih. Za slovenske obiskovalce bo nedvoumno zanimiv eksponat z napisom »ZWEISPRACHIG DVOJEZIČNO«. Gre za torbo, ki so si jo leta 2006 zamislili članice in člani dunajske centrale stranke Zelenih zato, da bi javno opozarjali na Heiderjevo restriktivno manjšinsko politiko.
To je tudi sicer eno tistih poglavij zgodovine druge republike, ki vzbuja največ nelagodja. Podobno kot čas v obdobju med 1938 in 1945, ki so ga do poznih osemdesetih let interpretirali kot nemško okupacijo.
Politika preteklosti po avstrijsko
Čeprav je zdaj že ne več tako novi minister Gernot Blümel na tiskovni konferenci skupaj s predsednikom Nacionalnega sveta Wolfgangom Sobotko zatrjeval, da so sredstva za nemoteno delovanje zagotovljena, ni mogel mimo imena muzeja, ki je že v predhodni razpravi vzbujalo precej vznemirjenja. Članicam in članom svobodnjaške stranke ime Haus der Geschichte Österreich nekako ne gre z jezika, zaradi česar je minister na koncu tiskovke lamentiral o morebitni spremembi imena v Haus der Republik. Slednje je med liberalnimi zgodovinarkami in zgodovinarji sprožilo razmišljanje o morebitnem nelagodju pred razgaljanjem nacistične diktature, ki je Avstrijo po priključitvi k rajhu degradirala na raven Vzhodne marke. V posameznih komentarjih je razbrati tudi nekaj malega strahu pred FPÖ-jevskim republikanizmom, ki ga v deželi, ki premore kar cel zbor za republiko, lahko prav dobro razumemo.
Morda sem tudi zato nekoliko lažje zaznal olajšanje, ki ga je bilo mogoče čutiti po tem, ko je osrednja otvoritvena slovesnost dokončno stekla. Ko so skoraj vsi nagovori poudarjali politično modrost aktualne vlade, ki je projekt v zadnjem letu sicer finančno olajšala, ne pa tudi ustavila. Najbolj črnogledi komentatorji so se namreč bali prav tega: da bo konservativna vlada slabo leto pred napovedano otvoritvijo muzej znova postavila na hladno.
Zgodovina Avstrije je nedvomno kompleksna. Točneje, kompleksna je interpretacija preteklosti obeh avstrijskih republik. Ob zgornjih primerih kaže omeniti razmah lokalnega nacističnega terorja, ki je v noči z 9. na 10. november Dunajčane napeljal na požig okoli 100 sinagog, molilnic in sedežev izraelitskih skupnosti. Slednje je na otvoritvi še posebej izpostavila tudi direktorica muzeja in poudarila, da je Muzej avstrijske zgodovine tudi muzej holokavsta. Novembrski pogrom, v katerem je bilo samo na Dunaju umorjenih 27 Judinj in Judov, 680 pa jih je to noč naredilo samomor; pogrom, v katerem so zagorela tudi posamezna judovska stanovanja, trgovine in sedeži podjetij, si brez dvoma zasluži posebno pozornost. Nenazadnje se je znašel tudi v Goebbelsovem dnevniku, kjer v zapisu z datumom 10. 11. 1938 lahko preberemo tudi naslednje: »Gasiti pustimo samo v primerih, ko ogenj ogroža sosednje stavbe. Sicer pustimo, da dogori do tal.«
Da dekonstrukcija mita Avstrija – prva žrtev nacizma ni stvar davne preteklosti, priča tudi tako imenovana Waldheimova afera, ki je razblinila predstavo o neomadeževanosti Hitlerjeve redne vojske (Wermacht), v kateri so služili tudi Avstrijci. Šele s polemiko ob nominaciji in kasneje izvolitvi avstrijskega predsednika (1986–1992) Kurta Waldheima, ki je bil pred tem tudi predsednik Združenih narodov (1972–1981), je opozorila na to, da je bilo med dozdevnimi okupanti tudi ogromno storilcev. O tem nenazadnje priča tudi čudovit roman Arna Geigerja Unter den Drachenwand (Pod zmajevo steno), ki je izšel v času, ko je bivša avstrijska vlada sprejela dokončno odločitev o otvoritvi muzeja. Naključje? Morda, a malo verjetno. Kakorkoli že, avstrijska Hiša zgodovine in njena prva stalna razstava pričata o tem, da je interpretacija preteklosti obeh avstrijskih republik vse prej kot enoznačna.
Preteklost kot forum
Na to napeljuje tudi osnovni koncept razstave, ki si rekonstrukcije preteklega mišljenja, ustvarjanja, življenja in tu in tam tudi političnega dogajanja predstavlja kot pot v neznano, kot forum za neskončno razpravo o obravnavani preteklosti.
Zato ne preseneča, da se razstava izteče v pano za mnenja, na katerem se je že v prvih urah obstoja muzeja znašlo kar nekaj nalepk s komentarji, na katere sveti eden od mnogih neonskih napisov. V tem primeru je to napis, ki opozarja, da nas v novih časih pestijo stari strahovi (»Neue Zeiten, alte Ängste«). Da je to še kako res, priča tudi razmišljanje kolega Oliverja Radkolba, ki je v dnevniku Der Standard opozoril na republikanski mit o nekdanjih nekonfliktnih migracijah znotraj monarhije. S tem je, vsaj za en dan, razgalil aktualno primerjavo med »dobrimi« migracijami na prelomu prejšnjega stoletja in migracijami po letu 2015. Nasprotovanje priseljevanju Čehov, Poljakov, Judov itd. je po Radkolbu zaznamovalo identično »izključujoče označevanje«, ki ga je mogoče videti v času migracij po letu 2015.
