Hrvaška je v torek praznovala okroglo obletnico velike zmage pred 30 leti v vojaški operaciji Nevihta, v kateri je v treh dneh osvojila ozemlje, veliko za več kot pol Slovenije, na katerem so od leta 1990 vladali srbski uporniki. Že v četrtek so obletnico zaznamovali z vojaško parado v Zagrebu, v ponedeljek pa je imel Marko Perković - Thompson v Sinju pri Splitu koncert, na katerega je prišlo 150.000 Hrvatov in kjer ni manjkalo ustaških elementov. Med drugim je sam Thompson izjavil, da je ustaški pozdrav »Za dom spremni« simbol svobode in da gre pri tem tudi »za svobodo govora«.
Kot vsako leto je bila osrednja slovesnost v Kninu 5. avgusta, na dan, ko je leta 1995 hrvaška vojska zavzela to glavno mesto Republike Srbske krajine. Govoril je tudi premier Andrej Plenković, ki je poudaril, da je Nevihta odločilen udarec ideji Velike Srbije: »Nevihta je zgodovinski preobrat, v katerem je bil poražen agresor. (…) Omogočila je tudi konec vojne v Bosni in Hercegovini.«
Predsednik države Zoran Milanović se je odpovedal govoru v korist upokojenega generala Marijana Marekovića. To svojo gesto je utemeljil z izjavo, da je prav, da o tej veliki zmagi hrvaške vojske govori nekdo, ki ji je takrat poveljeval.
Srbi s svojo slovesnostjo
Napad hrvaške vojske na Republiko Srbsko krajino se je začel 4. avgusta 1995 ob 5. uri zjutraj. Do 7. avgusta je hrvaška vojska, ki jo je usmerjal skrbno pripravljen načrt ameriških generalov, osvobodila vso notranjo Dalmacijo, Liko s Plitviškimi jezeri, Kordun in Banijo. S teh območij je tedaj bežalo okoli 200.000 Srbov, ki se pozneje večinoma niso vrnili. V bojih je padlo 174 hrvaških vojakov in 560 srbskih upornikov, okoli 4000 pa jih je bilo zajetih. Po hrvaških podatkih je umrlo 214 srbskih civilistov, po srbskih pa od tisoč do dva tisoč.
V nedeljo zvečer so se Nevihte oziroma v njej pregnanih in ubitih spomnili v Srbiji in Republiki Srbski, in sicer v Sremskih Karlovcih v Vojvodini, tudi z verskim obredom, ki ga je vodil patriarh Porfirij. Srbski predsednik Aleksandar Vučić se je v govoru opravičil zbranim izgnancem, ker Srbija pred 30 leti, ko je bil sam kot zagovornik Velike Srbije mlad poslanec v skupščini v Beogradu, ni posredovala in branila hrvaških Srbov. Prisotnega predsednika Republike Srbske Milorada Dodika pa je prosil, naj v sedanjih napetih razmerah v Bosni in Hercegovini ohrani mir. A potem je nadaljeval: »A dokler bom predsednik Srbije, bo obstajala Republika Srbska in nič ji ne morejo storiti. (…) Dovolj smo sposobni in močni, da se branimo veliko bolj kot pred 26 in 30 leti.« (Leta 1999 se je morala srbska vojska zaradi Natovih bombardiranj umakniti s Kosova.)
Dodik, ki je bil nedavno v BiH pravnomočno obsojen, je zbranim dejal, da bi Srbi morali začeti »neke vrste politično ofenzivo«, kajti »drugače se ne bomo mogli ubraniti«. Dodal je: »Bosna in Hercegovina ni moja država, moja država je Srbija in Republika Srbska, ki hoče močno in veliko Srbijo.« Dodal pa je še, da ima sam Srbijo raje »kot tisti, ki jo blokirajo«, kar je letelo na protestnike.
