V tretjem letu vsesplošne invazije na Ukrajino je Kremelj uspel zagnati ofenzivo, ki počasi, vendar vztrajno premika frontno črto v svojo korist. Ruske sile so samo v zadnjem mesecu zavzele 556 kvadratnih kilometrov ozemlja, kar je njihova največja mesečna pridobitev v tem letu. Toda ta napredek, ki ga primerjajo s površino, štirikrat večjo od Liverpoola, ima svojo ceno – in razkriva strategijo, ki stavi na količino pred hitrostjo.
Analitiki ocenjujejo, da bi ruska vojska ob trenutnem tempu za zavzetje celotne Ukrajine potrebovala več kot 70 let, kar kaže na brutalno realnost izčrpavajoče vojne, v kateri vsak meter ozemlja terja ogromen davek v življenjih.
Tri fronte
Glavni napori ruskih sil so trenutno usmerjeni na tri fronte, vsaka s svojim strateškim ciljem. Na severu, v regijah Harkov in Sumi, Moskva skuša ustvariti tamponsko cono, kot jo je poimenoval predsednik Vladimir Putin. Cilj je zaščititi rusko ozemlje pred ukrajinskimi vdori in hkrati prisiliti Kijev, da svoje že tako raztegnjene sile še dodatno prerazporedi vzdolž 1200 kilometrov dolge fronte. Kljub začetnemu prodoru do 12 kilometrov v globino regije Sumi, je ukrajinski odpor, kot kaže, za zdaj zaustavil nadaljnje napredovanje.
Daleč najbolj kritično in krvavo bojišče ostaja na vzhodu, v Donecki oblasti. Strateško pomembno mesto Pokrovsk, ključno logistično vozlišče za ukrajinsko vojsko, je že več kot dve leti v središču ruskih prizadevanj. Po besedah vrhovnega poveljnika ukrajinske vojske je Rusija na tem območju zbrala kar okoli 111.000 vojakov.
Vendar se taktika na terenu drastično razlikuje od klasičnih vojaških operacij. »Rusi se zavedajo, da bi bil vsak večji premik oklepnikov takoj opažen in uničen z droni,« je nedavno izjavil nadporočnik Artem Pribiljnov iz 155. ukrajinske brigade. Namesto tega se zanašajo na nenehne napade majhnih pehotnih skupin, ki se včasih pripeljejo z motorji, pogosteje pa preprosto pešačijo proti ukrajinskim položajem.
Metoda »plazečega napada«
Ta metoda »plazečega napada« je zasnovana tako, da izčrpa ukrajinske branilce in njihove zaloge streliva, dokler se obrambna linija pod pritiskom nenehnih valov ne zruši. Cena za takšno strategijo je astronomska. Ukrajinski generalštab ocenjuje, da Rusija dnevno izgubi več kot tisoč vojakov. Čeprav teh številk ni mogoče neodvisno preveriti, kažejo na potencialni obseg izgub, ki jih je Moskva pripravljena sprejeti.
Največji uspeh v zadnjih tednih je Rusija sicer dosegla zahodno od Pokrovska, na tako imenovani novopavlivski smeri. Nekateri vojaški analitiki ocenjujejo, da je ta operacija trenutno najnevarnejša za Ukrajino, saj je prišlo do delnega kolapsa ukrajinske obrambe, kar je Rusom omogočilo napredovanje tudi do 10 kilometrov.
Napredek je bil tako hiter, da so ruski vojaški blogerji že poročali o vstopu v sosednjo Dnipropetrovsko oblast, kar bi bil prvi takšen primer od začetka invazije. Ukrajinski vojaški uradniki trditve zavračajo in pravijo, da je bila manjša ruska enota, ki je v eni od vasi izobesila zastavo za propagandne namene, hitro uničena. Kljub temu Inštitut za preučevanje vojne (ISW) potrjuje, da ruske sile še vedno delujejo na tem območju.
Politična motivacija
Major Viktor Trehubov, tiskovni predstavnik operativno-strateške skupine Horticija, meni, da je ta prodor bolj politično kot strateško motiviran. Propaganda je pomembna, vendar bi za resnejši preboj Rusija potrebovala sile, ki so trenutno vezane na pomembnejše bitke za Pokrovsk in bližnjo Kostjantinovko.
Sočasno z boji na tleh poteka nenehna vojna v zraku. Ruski droni, kot je iranski Shahed (v Rusiji preimenovan v Geran), sistematično napadajo ukrajinske oskrbovalne poti. »Ceste, ki smo jih uporabljali pred dvema mesecema, so zdaj neprevozne, tako podnevi kot ponoči,« je izjavil vodnik Viktor Pjasetski iz 93. ukrajinske brigade. Logistika – dostava hrane, streliva in evakuacija ranjencev – je postala izjemno počasna in nevarna.
Ti napadi pa niso usmerjeni samo v vojaške cilje. Uničevanje civilne infrastrukture daleč za frontno črto je del širše strategije. »Želijo zlomiti moralo prebivalstva in spodkopati zaupanje v sposobnost države, da jih zaščiti,« zaključuje Pjasetski.
