Na zadnjem evropskem vrhu v Versaillesu so bile začrtane pomembne spremembe za Evropo v prihodnjih letih. Sedemindvajseterica se bo poskušala hitreje znebiti odvisnosti od ruskih energentov. Več bo vlagala v hitrejši razvoj obnovljivih virov energije in se osredotočila na pravo obrambo Unije s krepko povečanimi izdatki za obrambo v državah članicah. Za oceno, v katero smer pluje Evropska unija, ki je bila ustanovljena kot mirovni projekt na evropskih tleh, je ta čas še prezgodaj, opozarja dr. Matjaž Nahtigal, strokovnjak za Evropsko unijo s Fakultete za družbene vede.
»Celotna evropska varnostna arhitektura, na kateri se je razvijala Evropska unija v zadnjih desetletjih, je pred novimi izzivi.« Nahtigal med te izzive, ki jih je nazadnje dopolnila še ruska invazija na Ukrajino, uvršča spopadanje s podnebnimi spremembami, ki zahtevajo nove naložbe in ogromne prilagoditve. Drugi izziv je postpandemično okrevanje, v katerem se Evropska unija sooča tudi z neliberalnimi demokracijami v srednji in vzhodni Evropi.
V preteklih tednih so se okrepili koraki EU k strateški avtonomiji, s katero se je v zadnjih letih spogledovala, a je korake k manjši gospodarski, tehnološki in obrambni odvisnosti od drugih igralcev sprejemala le počasi. »Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da se je v zadnjih štirinajstih dnevih v Evropi zgodilo več kot v zadnjih tridesetih letih. To je poenostavljeno gledanje. Unija je v tridesetih letih k integraciji in okrepljeni vlogi v mednarodni skupnosti naredila veliko korakov,« pravi. A se je vendarle izkristaliziral njen prepočasni prehod na obnovljive vire energije in velika odvisnost od uvoženih energentov, dodaja.
Pomisleki varčnih držav
Že na vrhu EU prejšnji teden je bilo eno od ključnih vprašanj, kako financirati načrtovani hitrejši prehod k obnovljivim virom energije in krepko povečati obrambne izdatke držav članic. Podobno kot ob iskanju odgovora na soočanje z gospodarskimi posledicami koronavirusne krize se je zdaj spet pojavljala v Franciji vznikla zamisel o skupnem evropskem zadolževanju po vzoru večstomilijardnega sklada za okrevanje Naslednja generacija EU. Dogovor o skupnem zadolževanju je takrat bilo težko doseči, eden od pogojev tako imenovanih varčnih držav iz EU pa je bil, da se poraba evropskih sredstev zaradi takšnega zadolževanja veže na zahtevek po spoštovanju vladavine prava v državah članicah. V Versaillesu se je pomislek pred skupnim zadolževanjem pojavil od iste skupine varčnih držav, razprava o načinu financiranja velikih skupnih evropskih projektov nove evropske gospodarsko-obrambne arhitekture pa je bila odložena na čas, ko bodo znani cilji te prenove.
»To je šele začetek razprave. Njeno nadaljevanje bo v veliki meri odvisno od uspešne ali neuspešne izvedbe projektov nove generacije EU in krepitve odpornosti evropskega gospodarstva ter evropskih družb. Če bo ta projekt enkratnega skupnega zadolževanja potekal transparentno in uspešno zlasti v državah, kot so Italija, Španija in Francija, oziroma v širši evropski integraciji, potem bo tudi večja pripravljenost za nadaljnje, smiselne in utemeljene projekte skupnega zadolževanja za izboljšanje infrastrukture, digitalizacije, zelene prenove, na varnostnem področju in tudi trajnostnega prehoda v drugih delih evropske soseščine,« je prepričan Nahtigal.
Vračanje monetarne ortodoksije?
Velik dejavnik, kako se bo EU razvijala v prihodnje z začrtanimi skupnimi projekti, predstavlja tudi stanje gospodarstva in monetarne politike v EU, pa tudi dodatnih virov financiranja evropskega proračuna. Zadnja odločitev Evropske centralne banke, kjer so se guvernerji centralnih bank članic evroobmočja po poročanju Financial Timesa razdelili pri odločitvi, da se že v tretjem četrtletju prekine milijardni odkup državnih obveznic za pomoč gospodarstvu med pandemijo, se nato preuči možnost sproščanja obrestnih mer, če se bo inflacija stabilizirala pri ciljnih dveh odstotkih, je tvegana odločitev.
»Z odločitvijo Evropske centralne banke se nakazuje prvenstveno posvečanje spopadanju z inflacijo, ki sploh nima monetarnih korenin, in se odmika od nujno potrebnih ekonomskih in socialnih reform, prenove in trajnostnega prehoda. Monetarna ortodoksija je v tem trenutku najmanj primerna. Spopadanje z učinki vojne, energetsko prenovo in evropskim okrevanjem bi morale imeti prednost pred spopadanjem z inflacijo tako znotraj ECB, v evropski komisiji in v evropskem svetu, če bi hoteli dejansko okrepiti trajnostni razvoj znotraj EU kot tudi v njeni soseščini,« meni Nahtigal.
