Dejansko se morajo oblikovalci politik, tako kot trgi, prilagoditi novim okoliščinam. Da bi Rusiji čim bolj zmanjšali prihodke od prodaje nafte, so torej potrebni        trije koraki.

Najprej je treba zaostriti uveljavljanje sistema kapice in pritisniti na pošiljatelje nafte, zavarovalnice in druge ponudnike storitev, da temeljiteje preverjajo verodostojnost potrdil. Če bi se to izkazalo za nezadostno, pa bi morale ZDA v sodelovanju s svojimi partnerji in zavezniki uvesti tranzitne pristojbine. Dejansko bi z uvedbo cestnine zagotovili, da Rusija s prodajo nafte ne bo zaslužila več, kot dovoli kapica. In če bi Rusija še vedno svojo nafto prodajala po cenah nad kapico, bi lahko ZDA uporabile tudi sekundarne sankcije za vsako transakcijo, ki vključuje rusko nafto, prodano nad kapico, ne glede na to, ali se prevaža z ruskimi, kamerunskimi ali grškimi ladjami in je zavarovana od britanske ali ruske zavarovalnice.

Rusija trenutno služi mastne denarje s prodajo svoje nafte, z njo pa kupuje tanke, plačuje vojake in ohranja vojno daleč od oči ruskih državljanov. Visoke cene nafte, ki jo prodaja, omogočajo Putinu, da preizkuša meje odločnosti zahodnih demokracij, pri tem pa mu gre disfunkcionalnost Kapitolskega griča močno na roko. Zaradi tega so rigorozno uveljavljanje sistema kapice in predlagani koraki še toliko pomembnejši dejavnik omejevanja Putinove zmožnosti, da se še naprej bojuje. Skupina G7 in njeni zavezniki imajo na voljo prav vsa potrebna orodja, s katerimi lahko spodkopljejo ruske vojne težnje, ne da bi pri tem destabilizirali svetovno gospodarstvo. Čas je, da jih uporabijo.  Finance