Februarja in marca so nekateri vplivni odločevalci v ZDA in tudi v EU menili, da bi vsak pomembnejši embargo na rusko nafto zmanjšal svetovno ponudbo in dvignil ceno. Ameriške oblasti pa so hitro spoznale, da je uvedba strogih carin prava pot, saj bi to omogočilo, da bi ruska nafta še naprej pritekala, hkrati pa bi se prihodki Kremlja zmanjšali.
Zaradi dveh pomembnih značilnosti naftnega trga bi ta pristop utegnil biti uspešen. Prvič, obstaja svetovna cena nafte. Rusija je pomembna proizvajalka, vendar ne določa cen. Te določa ravnotežje pričakovanega svetovnega povpraševanja in ponudbe. Drugič, stroški proizvodnje nafte iz ruskih vrtin so nizki – manj kot deset dolarjev na sod. To pojasnjuje, zakaj je Rusija z veseljem črpala približno toliko nafte kot danes, ko so cene nafte leta 2020 upadle na okoli 20 dolarjev za sod. Ko je cena nad deset dolarjev za sod, se proizvodnja ruske nafte ne poveča. Poveča se le dobiček, ki ga Putin lahko uporabi za nakup orožja in drugega vojaškega materiala.
Glede na to bi bilo za EU in njene zaveznike najpomembneje oblikovati kartel kupcev, ki bi se strinjal z uvedbo zelo visokih carin na rusko nafto. Nobena od držav v tem kartelu ne bi nabavljala ruske nafte, razen če bi se njena cena močno znižala. Rusija bi zato poskušala več svoje proizvodnje prodati v Azijo, zlasti na Kitajsko in Indijo, katerih pogajalska moč do Rusije bi se povečala. To pa bi zanju pomenilo večji popust pri nakupu surove nafte z Urala.
Zmanjšanje ruskih prihodkov je torej mogoče doseči brez zmanjšanja dotoka ruske nafte na svetovne trge, če bodo zahodne države ustanovile učinkovit kartel kupcev. Na tej točki se vodilni Evropejci dobro zavedajo, kaj je treba storiti. x Finance
