Bruselj in država bi se morala slavnostno in odločno odpovedati totalitarni ideji, da vse sodi na trg, premisliti in določiti bi morala, na katere trge bi še morala poseči država oziroma katere dobrine in storitve bi še morali umakniti s trga, takoj bi morala potegniti ločnico med tem, kar sodi na trg, in tem, kar nanj ne sodi. Ta ločnica ne obstaja. Kar nas ubija. Trg je prežel vse pore našega življenja, ne da bi sploh opazili in ne da bi se sploh odločili, smo se iz tržne ekonomije prelevili v tržno družbo, naše življenje ni bilo še nikoli tako zelo podrejeno trgu in tudi družba mu ni bila še nikoli tako suženjsko podrejena, kar poglablja prepad med revnimi in bogatimi, krepi ekonomsko neenakost, ubija občutek za pravičnost, skupno dobro in javni interes, izriva idejo državljanske dolžnosti in uničuje kakovost življenja.
To je povzročilo tudi energetsko krizo. Ko je energetski trg odpovedal, je sprožil šoke, strah, katastrofe, zmedo, izredne razmere in socialne napetosti, za katere se Bruselj boji, da ne bodo brez političnih posledic. Bruselj se boji ponovnega vzpona populizma – visoka inflacija in predvsem visoke cene elektrike in hrane lahko sprožijo nemire. Ponekod – v Britaniji, Nemčiji in Španiji, na Češkem – že množično protestirajo. Nočejo več plačevati računov za elektriko.
Prihaja zima. Oktobra bodo »praznovali« stoletnico Mussolinijevega pohoda na Rim. In v Italiji, naši sosedi, bodo morda že prej, 25. septembra, na oblast ponovno prišli fašisti, Giorgia Meloni in Bratje Italije. Nič novega – ko kapitalizem odpove, mu na pomoč priskoči fašizem. Tako je bilo tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. x Mladina
