Ko je govorec izvoljen, ga na častni sedež pripeljeta predsednik vlade in vodja največje opozicijske stranke. Pri tem pa nista nič kaj nežna, govorec pa se jima upira. Temu se reče, da se govorca zvleče na sedež.
Običaj, ki danes poteka v sproščenem vzdušju, ima po besedah kanadskega parlamenta precej mračno poreklo v srednjeveški preteklosti angleškega parlamenta.
Biti govorec je bil namreč v pred več stoletji poklic s precejšnjim tveganjem. Poročal je monarhu o odločitvah parlamenta. Če kralj s povedanim ni bil zadovoljen, je včasih svojo jezo znesel nad govorcem in več jih je končalo celo na vislicah. Zato so potencialni govorci po tradiciji potrebovali nemalo prepričevanja, da so se usedli na govorniški stol.
Med leti 1394 in 1535 so britanski kralji imenovali sedem govorcev parlamenta. Najslabše je slabe novice prenašal Henrik VIII, ki je bil tudi sicer znan po hitri jezi. Obglaviti je dal tri sicer takrat že nekdanje govorce. Najbolj znan med njimi je bil Sir Thomas More leta 1535. Zadnja monarhija, pred katero so govorci upravičeno trepetali, je bila Marija I. Angleška, ki je umrla 1558.
Novoizvoljenemu govorcu Francisu Scarpaleggiu se na njegovo srečo ni treba bati britanskega kralja Karla III. – kljub temu, da je bil slednji ravno v času njegove izvolitve na obisku v Kanadi.
