Nemčija, ki je dolga leta veljala za obljubljeno deželo, kjer se, če je človek količkaj priden in zagnan, cedita med in mleko, pospešeno izgublja ta renome. Iz študije o življenju migrantov, ki jo je izvedel Inštitut za raziskave trga dela (IAB), izhaja, da vsak četrti migrant razmišlja o odhodu.
Raziskava, ki jo povzema Deutsche Welle (DW), je zajela 50.000 posameznikov, starih med 18 in 56 leti, ki so v Nemčijo prišli kot migranti. Študija ni zajemala prosilcev za azil brez urejenega dovoljenja za bivanje.
Odhajajo visoko izobraženi
V raziskavi, ki so jo izvedli med decembrom 2924 in aprilom 2025, se je izkazalo, da odhod iz Nemčije v največji meri načrtujejo tisti, ki so visoko izobraženi in uspešni. Kot opozarja DW, je to kader, ki ga Nemčija nujno potrebuje. Namera o odhodu je največkrat posledica »zapletene kombinacije osebnih in ekonomskih razlogov, težav z vključevanjem v družbo in zaznanih sprememb v družbi«, so v poročilu navedli avtorji študije. Anketiranci so poleg tega navajali tudi družinske razloge, politično nezadovoljstvo in visoko obdavčitev.
Sprva leni, nato pokvarjeni Grk
»V nekem trenutku sem pomislil: dovolj je, ne želim, da bi moji otroci, če jih bom kdaj imel, odraščali v tej državi,« pravi Janis N., ki ni želel razkriti svojega priimka. Pri 18 letih je zapustil grški otok Samos, da bi v Nemčiji študiral gradbeništvo. Pritegnil ga je sloves Nemčije kot države enakih možnosti in socialne pravičnosti.
Leta 2020 se je po 16 letih in opravljenem magisteriju odločil, da se vrne v domovino. Do takrat je najprej delal v Essnu kot projektni vodja v zasebnem sektorju, nato pa kot gradbeni inženir pri gradnji mostov v javnem sektorju, preden se je preskusil kot samostojni podjetnik. »Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi si zgradil življenje v Nemčiji, vendar sem nenehno naletel na ovire,« je novinarjem DW povedal 39-letnik.
S kakšnimi situacijami se je moral soočati kot migrant, je ponazoril s pripovedjo o tem, kako mu neka stranka ni hotela plačati končnega računa za opravljeno delo v znesku 100.000 evrov. »Ko sem ga vprašal, zakaj, je odgovoril: 'Ne bom ti dovolil, da bi obogatel tukaj v Nemčiji,'« pravi Giannis, ki dodaja, da je bil to jasen izraz nestrpnosti do njegovega tujega porekla. Ta in podobne zgodbe so mu potrjevale občutek, da ne bo nikoli resnično sprejet.
Končno odločitev je sprejel, ko je spoznal, da ne glede na to, kako integriran je, ga bodo vedno videli kot »nekega Grka«. »Na fakulteti si najprej leni Grk, v službi pa pokvarjeni Grk,« pravi Janis.
Drugorazredni Turki
Podobno izkušnjo ima tudi Utku Sen, 33-letni strokovnjak za kibernetsko varnost iz Turčije, ki se je po treh letih življenja v Nemčiji prav tako odločil, da je čas za odhod. Tudi pri njem je izselitvi botroval predvsem občutek izključenosti. Kot pravi, je bilo njegovo prvo leto v Berlinu sicer krasno, kasneje pa je spoznal, kako težko je življenje za prišleke brez znanja nemščine.
O vsakodnevni diskriminaciji in občutkih izključenosti je pred časom objavil viralni posnetek, v katerem je življenje tujca v Nemčiji primerjal z likom Brucea Willisa iz filma Šesti čut: »Nekje tam zunaj je življenje, vendar mu ne pripadaš. Krožiš okoli njega kot duh. Drugi ljudje se sploh ne zavedajo, da obstajaš, zato se ne moreš povezati z njimi.«
Berlin je zamenjal za London, v katerem se počuti veliko bolje. Ne samo zaradi jezika, ampak tudi zato, ker so po njegovih besedah Britanci na splošno bolj odprti do tujcev. Ekonomist Christian Dustmann, direktor fundacije Rockwool v Berlinu, se z njim ne strinja in pravi, da občutek sovražnosti do tujcev ni specifičen za Nemčijo: »Če bi enako raziskavo opravili v Združenem kraljestvu, rezultati verjetno ne bi bili veliko drugačni,« je dejal.
Zalet za skrajno desnico
Lanska študija organizacije Bertelsmann kaže, da v Nemčiji močno narašča zaskrbljenost javnosti zaradi migracij, kar je veter v jadra skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), ki je na februarskih volitvah postala druga najmočnejša stranka v državi. Domačine glede migracij skrbi povečan pritisk na socialne sisteme, pomanjkanje stanovanj v mestih in izzivi v izobraževanju. Dustmann meni, da bi morala politika narediti več za iskanje ravnotežja med tem, da se ne preobremenjuje lokalnega prebivalstva, in tem, da družba ostane odprta za tujce, ki so nujni del gospodarstva.
