Ameriški in ruski predsednik se bosta torej v petek srečala na Aljaski, da bi se pogovarjala o tem, kako končati vojno v Ukrajini, kar je sporno, ker bosta poskušala to storiti brez sodelovanja napadene države in v njeno škodo. ZDA so sicer Rusko Ameriko, kakor se je sprva imenovala Aljaska, kupile leta 1867 za 7,2 milijona ameriških dolarjev, kar je tedaj pomenilo dva odstotka tedanjega ameriškega letnega proračuna.
A predvsem zaradi zlata in nafte, ki so ju pozneje odkrili na Aljaski, je ta kupčija postala najuspešnejši posel vseh časov. V današnji vrednosti bi takratni znesek za nakup Aljaske ustrezal 20 milijardam ameriških dolarjev (17 milijardam evrov), kar pa danes obsega 0,4 odstotka letnega proračuna ZDA.
Veliko kupčijo z rusko vlado je spodbudil takratni zunanji minister William H. Seward, najvplivnejši član vlade predsednika Andrewa Johnsona. Šlo je za 17. ameriškega predsednika, ki je prišel v Belo hišo zato, ker je Abraham Lincoln, da bi si na koncu državljanske vojne pridobil jug, postavil za podpredsednika južnjaka. Kot vemo, pa je bil Lincoln leta 1865 malo pred koncem državljanske vojne ubit v atentatu, tako ga je nasledil Andrew Johnson. Zanimivo, da se je sto let pozneje ameriški predsednik prav tako pisal Johnson in je v Belo hišo prišel zato, ker je John F. Kennedy, da bi si na volitvah pridobil jug, postavil za podpredsednika južnjaka. Kot vemo, pa je bil Kennedy leta 1963 ubit v atentatu, tako da ga je nasledil Lyndon B. Johnson.
Skratka, ZDA so pred 150 leti kupile ozemlje, veliko za 85 Slovenij. Aljaska je bila pred tem edina ruska kolonija, ki se ni držala ozemlja evropske Rusije, lahko bi rekli edina čezmorska kolonija. Sicer je Rusija danes edina država, ki je obdržala večji del svojega velikanskega kolonialnega imperija, saj je denimo Sibirija nekako še danes ruska kolonija. Očitno pa Putinu to ni dovolj in hoče imeti še Ukrajino.
Rusko prisvajanje Aljaske
Kot prvi je s svojo odpravo Rusov stopil na tla Aljaske Semjon Dežnjov (1605–1673), in to osemdeset let pred Vitusom Beringom, Dancem v ruski službi. Prek arktičnega morja severno od vzhodne Sibirije je Dežnjov leta 1648 z več ladjami, na katerih so bili zlasti trgovci s krznom – a nekatere med njimi so potonile – plul do preliva, ki se danes imenuje Beringov. Tako naj bi prvi dokazal, da ni zemeljske povezave med Azijo in Ameriko. V poročilu, ki je nastalo po njegovi vrnitvi v Moskvo, je opisal tudi neprijazno Aljasko. Vendar je poročilo o tem potovanju postalo znano šele leta 1736. Tako pozno tudi zato, ker je bil Dežnjov nepismen in se ni zavedal pomena svojega odkritja. Danes nas nanj spominja rt Dežnjov, najvzhodnejša točka azijske celine, ki je 82 kilometrov zahodno od Aljaske, torej še v današnji Rusiji.
Šele leta 1732 so Rusi znova stopili na tla Aljaske. Nemški botanik in zoolog Georg Wilhelm Steller je nekaj let zatem v ruski službi, potem ko je plul z Beringom, raziskal živali in rastline tega velikanskega ozemlja.
Kmalu zatem so ruske odprave na Aljaski z lovom na divje živali začele pridobivati krzno. Predvsem je bila pomembna odprava Grigorija Šelihova leta 1783, v kateri so bile tri ladje s 192 Rusi. Pristali so na otoku Kodiak, ki leži 50 kilometrov južno od Aljaske. S tamkajšnjimi domačini je Šelihov, kot je sam trdil, sprva hotel imeti prijateljske odnose. A vnel se je konflikt, ker niso želeli »prostovoljno« dati Rusom svojih ljudi kot talce. Končalo se je s pokolom več sto domorodcev na Kodiaku, tudi žensk in otrok. Tako si je Šelihov popolnoma podredil Kodiak in tam ustanovil rusko naselbino, ki je postala pomembno rusko oporišče.
S tem ruskim posegom iz Azije v Ameriko pa se nista strinjali drugi dve veliki pomorski in kolonialni sili tistega časa. Španija je zase zahtevala vso obalo Pacifika, od Filipinov do Kalifornije in Aljaske, kamor je v letih 1770–1800 poslala več ladij. Anglija pa je v ruskem širjenju na Aljaski videla grožnjo za svoje kolonije na vzhodni obali severne Amerike. A že leta 1775 se je začela vojna za neodvisnost 13 severnoameriških kolonij, iz katerih so nastale ZDA. Konec 18. stoletja pa sta morali Španija in Anglija čedalje več pozornosti namenjati francoski revoluciji in nato Napoleonu. Že v obdobju Napoleona se začne boj za neodvisnost španskih kolonij v srednji in južni Ameriki.
Ruske kolonije v Kaliforniji
Rusi so tako na prehodu iz 18. v 19. stoletje dokončno postali gospodarji Aljaske, ki pa je niso naseljevali. Leta 1812 pa so svoje kolonije ustanovili v današnji Kaliforniji, 150 kilometrov severno od San Francisca, ki je bil tedaj še španski, od leta 1821 pa mehiški. Rusi v Kaliforniji niso pridobivali samo krzna, ampak so se ukvarjali tudi s kmetijstvom, tako da so s hrano oskrbovali Ruse na Aljaski. Nekaj let pred mehiško-ameriško vojno v letih 1846–1848, po kateri je vsa Kalifornija prav v obdobju zlate mrzlice prišla pod ZDA, pa je te ruske kolonije severno od San Francisca kupil podjetni Nemec John Sutter, ki je sprva deloval iz Mehike. Prav Sutter je leta 1848 z najdbo zlata v bližini nekdanjih ruskih naselbin v Kaliforniji med Američani izzval zlato mrzlico.
Pozitivna vloga pravoslavne cerkve
Ideološka osmislitev ruske prevlade na Aljaski je bila za carja in njegove svetovalce širjenje krščanstva med avtohtonimi prebivalci, med katerimi so bila precej različna ljudstva, sorodna Sibircem, Eskimom in Indijancem. Sicer so se ruski popi – podobno kot tedaj naš indijanski škof Friderik Baraga na ozemlju Kanade in severnih ZDA – opirali na tiste humanistične katoliške misijonarje iz 16. stoletja, kot sta bila Bartolomé de las Casas in Frančišek Ksaverij, ki so zahtevali, da se krščanstvo prilagodi lokalni kulturi. Tako so prav popi pomenili glavno zaščito za približno 10.000 avtohtonih prebivalcev Aljaske. Vseh Rusov na Aljaski pa nikoli ni bilo več kot 800, pa še ti so bili večinoma na otoku Kodiaku. Zlasti epidemija črnih koz v letih 1835–1837 in zdravila, ki so jih domačinom dajali ruski misijonarji, so prispevali k temu, da se je povečalo število prestopov v pravoslavno vero. Od leta 1845 pa so se za pope v Sankt Peterburgu in Irkutsku šolali tudi nekateri avtohtoni prebivalci Aljaske. Ruska pravoslavna cerkev je s tem pozitivnim odnosom do domorodcev omogočila ohranjanje njihove etnične in kulturne identitete. Vse jezikovne skupine na Aljaski so dobile svojo abecedo (podoben pomen imata Baragova slovnica in slovar očipvejskega jezika). Še danes je na Aljaski 90 pravoslavnih župnij s skupno 20.000 verniki, skoraj vsi so domorodci.
Poraženi car proda Aljasko
Po hudem porazu Rusije v krimski vojni 1853–1856 je car nujno potreboval denar. Tako so se že leta 1857 začeli pogovori z Američani o prodaji Aljaske. Za carja je bila Aljaska predaleč, da bi jo lahko varoval in preskrboval. Poleg tega je na njej živelo le približno 800 Rusov. Ko je že skoraj kazalo, da je posel z Američani sklenjen, je leta 1861 izbruhnila štiriletna ameriška državljanska vojna. Po vojni pa zunanji minister Seward ni pozabil na možnost tega nakupa. In kakor hitro je ameriška vlada izvedla najnujnejše investicije na porušenem jugu ZDA, je Seward na začetku marca 1867 začel pogajanja z Rusi, ki so se končala še isti mesec. ZDA so morale za vsak kvadratni kilometer plačati 4,74 dolarja, to je skupno 7,2 milijona dolarjev.
Vendar se je tedanji ameriški javnosti zdelo, da Aljaska ni nič vredna in da je, tudi če bi bila zastonj, ne bi smeli pridobiti. Tako so ameriški časopisi objavljali prispevke z naslovi, kot sta »Sewardova neumnost« in »Johnsonov park severnih medvedov«.
Sprva je Aljasko upravljala ameriška vojska, od leta 1889 civilna uprava. Konec 19. stoletja je Aljaska sprožila še eno zlato mrzlico in število prebivalcev se je zelo povečalo. Leta 1959 pa je postala 49. zvezna država (istega leta so 50. zvezna država postali Havaji).
Danes je Aljaska med gospodarsko najuspešnejšimi ameriškimi zveznimi državami. Glavni vir velikega zaslužka je nafta.
