Po nedavnih hudih obtožbah madžarskega zunanjega ministra Petra Szijjarta, da je Hrvaška vojna dobičkarica, ker zaradi vojne v Ukrajini in gospodarskih sankcij proti Rusiji poskuša dodatno zaslužiti z Madžarsko s transportom nafte iz jadranskih pristanišč proti dvema Molovima rafinerijama v Bratislavi in Százhalombatti po naftovodu hrvaške družbe Janaf (Jadranski naftovod), sta žogico nekoliko umirjala premierja Andrej Plenković in Viktor Orban.
Spor z geopolitičnimi primesmi
Čeprav je Plenković sprva Szijjartu odgovoril, da je »dobičkar nekdo, ki dobiva cenejšo rusko nafto in plin« ter da »to ni Hrvaška, temveč Madžarska, ki ima cenejše vire energije«, je pozneje dejal, da Hrvaška lahko zagotavlja oskrbo z nafto ne le za lastni trg, temveč da to lahko ponudi tudi Madžarski in Slovaški. Ti državi sta pod ameriškim pritiskom, da čim prej prenehata kupovati nafto od Rusije, kar je nedavno izrecno zahteval ameriški predsednik Donald Trump v svojem preobratu v odnosu do Kremlja.
Tako se je povsem običajno poslovno-tehnično vprašanje med Molom in Janafom prelevilo v diplomatsko-energetski spor z geopolitičnim predznakom. Tudi evropska komisija opredeljuje Janaf kot strateško energetsko infrastrukturo EU. V Bruslju so ocenili, da hrvaška družba lahko Madžarski in Slovaški pomaga zagotoviti ustrezno alternativo ruskim dobavam nafte, ki jih namerava EU popolnoma opustiti do konca leta 2027.
Velik ruski popust za Mol
Orban je po srečanju s Plenkovićem poudaril, da je interes madžarske vlade zagotoviti najcenejše možne vire energije za gospodarstvo in državljane. Torej dokler lahko, bodo kupovali večino nafte od Rusije, ker je veliko cenejša kot tista, ki bi jo dobavljali po hrvaškem ali kakšnem drugem evropskem naftovodu. Po podatkih Janafa Madžarska prejema rusko surovo nafto po naftovodu Družba s popustom 11–13 dolarjev za sod. Glede na količine, ki jih predeluje Mol, približno 11 milijonov ton na leto, ta popust prinaša dodatne prihodke v višini približno 1,5 milijarde evrov na leto. Janaf zaračunava transportne tarife, ki so v skladu z evropskimi standardi, ta cenovna razlika pa je eden ključnih razlogov, da Mol pritiska na Janaf in Hrvaško.
Iz Mola, ki je z 49,08 odstotka delnic največji delničar v hrvaški naftni družbi Ina, so večkrat sporočili, da je obstoječa tarifa Janafa za »prevoz« surove nafte nepoštena. Janaf v svojem odgovoru zavrača trditve Mola in trdi, da se cene oblikujejo izključno po tržnih načelih, da so tarife za uporabo naftovoda transparentne in da je metodologija izračuna enaka za vse uporabnike.
Zavrnili prevzem Janafa
Madžarska energetska družba prav tako vztraja, da Janaf ne more zagotoviti zadostnega pretoka surove nafte do njihovih rafinerij, čeprav so ponovljeni testi zmogljivosti, ki jih priznava tudi EU, pokazali, da lahko Janafova veja naftovoda proti srednji Evropi prepelje do 15 milijonov ton surove nafte na leto. V Janafu trdijo, da je njihova letna zmogljivost 24 milijonov ton, kar zadostuje za trge na Madžarskem, Slovaškem in v Srbiji, ter da bodo do konca tedna Molu ponudili zavezujočo pogodbo. Letošnja pogodba Mola in Janafa predvideva transport 2,1 milijona ton nafte.
Iz Mola so sprožili dodaten pritisk z objavo, da bi si želeli prevzeti lastniški delež v Janafu, kar so na Hrvaškem takoj zavrnili. Premier Plenković je na prejšnji vladni seji poudaril, da prodaja Janafa ne more biti predmet pogajanj.
V Janafu pričakujejo, da bo nova pogodba z Molom sklenjena ter da bodo prepeljali več nafte madžarskim odjemalcem kot doslej. Po drugi strani iščejo pravni način, da bi nekako omilili ameriške sankcije proti srbski naftni industriji Nis, ki je v ruskih rokah in je največji Janafov partner. Veljavna pogodba za prevoz 10 milijonov ton nafte na leto v rafinerijo v Pančevu poteče konec prihodnjega leta, predstavlja pa več kot tretjino Janafovih prihodkov.
