»Občutek imam, kot da odplavam stran od te realnosti,« je med dvema skokoma v vodo, na pesku blizu velikega betonskega zaklonišča, dejal lokalni novinar Mihajlo. Obstreljevanje je tukaj redno, poroča CNN.
Po predlogu Kremlja, predstavljenem ameriškemu odposlancu Stevu Witkoffu, bi se Rusija strinjala s premirjem v zameno za dele Donbasa, ki jih še ni osvojila. To pomeni, da bi to mesto in okoliška naselja lahko nenadoma postala del ruskega ozemlja. Tudi sicer na mirni plaži Mihajlo govori o »paniki«.
»Veliko mojih prijateljev želi ostati tukaj, a vsi bomo morali oditi,« je dejal. »Iskreno povedano pa ne mislim, da se bo to zgodilo.« Dodaja, da obstaja kljubovanje in zavedanje, da bi se lahko diplomacija na visoki ravni med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom sesula tako hitro, kot je bila pripravljena.
»Trumpova napaka je bila, da ga je potegnil iz blata – potegnil ga je ven in rekel: 'Vladimir, želim se pogovoriti s tabo. Preprosto si mi všeč,'« je dejal Mihajlo. »Ni ga zanimalo, da Ukrajinci umirajo vsak dan.«
»Strinjajo se o eni stvari, govorijo o drugi, delajo tretje«
Za Ljudmilo, ki se v vodo spušča na invalidskem vozičku, je slano jezero kratek trenutek olajšanja od bolečin zaradi poškodb, ki jih je utrpela, ko je pred dvema letoma stopila na mino. Ta vsakodnevna bolečina ne pušča prostora za navdušenje nad diplomacijo.
»Sedijo tam,« je rekla in zamahnila z roko. »Zanje je vse skupaj predstava. Strinjajo se o eni stvari, govorijo drugo, delajo tretje. Politika je bila vedno taka.« Po vsej Doneški regiji je novica o Witkoffovem morebitnem dogovoru s Kremljem še dodatno pretresla življenja, ki jih je vojna že tako opustošila.
Mesto, ki je bilo že enkrat vrnjeno
Leta 2014 so Slovjansk najprej zavzeli proruski separatisti iz Moskve, nato so ga ponovno zavzele ukrajinske sile. Zahodno od mesta se naglo kopljejo novi jarki zaradi možnosti, da bi ruska ofenziva spet ogrozila mesto. Toda le redki so si lahko predstavljali, da bi njihov ključen zaveznik – Združene države Amerike – morda razmišljal o predaji njihovega doma.
V porodnišnici, edini delujoči bolnišnici daleč naokoli, Tajsija objema Asol, svojo hčerko, rojeno v nedeljo – v svetu, kjer se tveganje življenja v Slovjansku nenadoma povečuje. »Slišala sem novice,« je rekla. »To bi bilo zelo slabo. Ampak ne moremo storiti ničesar glede tega. To ne bo naša odločitev. Ljudje bodo samo izgubili svoje domove.«
Vojna, ki jih je dohitela
Življenje gre naprej, ljudje se rojevajo, a tudi umirajo. Smrt Sofije Lamekove je še posebej pretresljiva. Njeni starši, Natalija in Svjatoslav, so bili veseli, ko sta se Sofija in njen mož Mikita odločila živeti s svojim novorojenim sinom Levom v Kijevu. »Želela sva, da bi bila stran od frontnih črt. Tukaj v Slovjansku so vsak dan napadi z droni in obstreljevanje,« je dejal Svjatoslav za CNN.
Nato so družino našli v ruševinah po ruskem zračnem napadu na stanovanjsko stavbo v Kijevu 31. julija. Skupaj so umrli, ko se je stavba zrušila. Sofija je bila v tretjem mesecu nosečnosti in naj bi kmalu prispela v Slovjansk, da bi prijateljem sporočila dobro novico.
»Zapustili so vojno, bilo je mirno, a vojna jih je dohitela tudi tam,« je dejala Natalija. »Kot človek se s tem ne moreš sprijazniti. Z izgubo otrok se je nemogoče sprijazniti,« je dodal Svjatoslav.
Vrnitev, ki ni bila načrtovana
Govorili so noč pred tem, ko je bila Sofija ubita. »Rekla je, da si resnično želi priti v Slovjansk,« je povedala Natalija. »Da bi vsem povedala novico, delila veselje. Ampak nista se vrnila.«
Natalija je imela v mislih družinski pogreb na obrobju mesta. Medtem ko z možem polagata rože na grobove, nad njima leti ukrajinsko lovsko letalo. Par ne more zapustiti Slovjanska – to je njun dom, a tudi kraj, kjer delita hrano in vodo številnim domačinom, pogosto starejšim ljudem, ki živijo sami in so odvisni od pomoči.
Življenje s sirenami
Najbližja železniška postaja je v Kramatorsku, dejanski prestolnici ukrajinskega dela Donecka. To je živahno mesto, kjer civilno življenje utripa zaradi prisotnosti vojske. Osrednjo stavbo je porušil ruski zračni napad, napadi z droni pa so pogost prizor. Kljub temu mesto izžareva boj za preživetje.
Vlak iz Kijeva prispe s sirenami za zračni napad. Na peronu sedi na desetine ljudi – nekateri pozdravljajo, drugi pospremijo potnike iz prestolnice. Med njimi je tudi objokana Tetjana, katere mož Sergij je na fronti že od drugega dne ruske invazije. V tankovski enoti blizu Kostjantinivke je dobil dva dni dopusta, da bi praznoval svoj rojstni dan.
Medtem ko Tetjana joka, jo vojak nežno ošteje. »Bolje bi bilo, če ne bi prišla,« je rekel. »Umiri se.« Tetjana se ne zanima za pogovor o pogajanjih. »Veste, kaj so moje sanje? Želim si le, da se moj mož vrne domov. Za ta ozemlja mi ni mar. Želim si le, da bi bil živ in bi se vrnil.«
Vlak se počasi pomika nazaj proti prestolnici. Moški položijo roke na premikajoče se okensko steklo, dekle pa s prstom nariše srce na zapirajoča se vrata.
Sirene še naprej tulijo.
